10. Vse je v nas

 


Z nekaj vprašanji bi rad poskusil prebuditi vašo spalno radovednost:
Ali spite slabo? Ali ste pogosto nemirni? Ali mora vedno biti vključen radio, TV - ali se mora vedno slišati kakšna glasba? Ali vam je težko prenašati dalj časa v tišini? Ali morate vedno biti v gibanju, nekakšnem premikanju – iskanju vedno novih interesov, nove službe ali avanture, novega partnera / partnerke? Ali imate prijatelje, ali živite povsem sami, ali samo s svojo družino samo zato, ker niste imeli nobenega prijatelja brez napak? Ali menite da imate slabe sosede? Ali pa si morda mislite, da se vse težave preprosto lepijo na vas?

Ko je večina naštetih možnosti v vaši osebnosti prisotna, potem ste v vojni s svetom, ampak tudi v vojni s sabo. Tudi če se borite le z enim od teh dveh, s svetom ali s sabo, potem je čas, da sklenete mir ne z drugimi ampak sam s seboj.
Zakaj je to tako?
Ker mi vsi vedno iščemo rešitev za vse svoje težave izven sebe in ne v nas – v naši notranjosti, kjer se v resnici že nahajajo tudi rešitve za vse naše težave.

Človeku je najlažje, da za vse svoje težave išče rešitev zunaj sebe in tako vedno krivi druge za svoje neuspehe. Rečemo: ''On me je užalil,'' resnica pa je, da sem se jaz užalil; ''On me je zavrnil,'' ampak resnica je, da se jaz počutim zavrnjen; ''Ljudje so zlobni in pokvarjeni,'' v resnici pa jaz mislim, da so ljudje taki.

Dokler človek negativno gleda na svoje težave, jih on tudi vidi kot negativne, zato bo srečal iz dneva v dan vedno več težav in nalog, ki jih ne bo mogel opraviti. In če najde kakšno delno rešitev, bo to samo pokazatelj, da se je lotil reševanja problemov neustrezno in neprimerno.

Moramo vedeti in doumeti, da je vse v nas: sreča in nesreča, zdravje in bolezen, mir in vojna, ljubezen in sovraštvo, razumevanje in nerazumevanje ter občutek da sem sprejet in tudi da sem zavrnjen; načela mati Tereze in načela Hitlerja – vse, popolnoma vse – tudi Satan in tudi Bog je v nas! Spomnimo se: ''Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas,''(Jan.14/20) in to je to, ne glede na to ali to sprejemate ali ne in ne glede na to ali v to verjamete ali ne.

Od vsega, kar je v nas, je pomembno le to, čemu sem se – ali čemu se bom, podzavestno ali zavestno opredelil, v smislu: ''Evo, to sem jaz''. Ker ko se podredim nekaterim načelom, se ona razvijajo, rastejo in postopoma bodo postala del mene – postanejo moj ''Jaz''. In na ta način moja ukoreninjena navada gradi mojo usodo – manifestira le to, za kar sem se sam odločil. Na primer: Gotovo je, da se nihče ne bo odločil za bolezen ali za nesrečo. Vendar se človek odloča za situacije: cigarete, alkohol, droge, igre na srečo, nezdravo prehrano, negativne misli, negativna načela, slabo druščino, razuzdano življenje, itn…
Te razmere čez nekaj časa povzročajo v našem telesu posledice, ki jih imenujemo bolezen. Vprašanje pa je: Kakšen bo naš odnos do obveznosti, ki izhajajo iz teh posledic?
Nujno je se zavedati, da je zakon vzroka in posledice neusmiljen, kar posledično pomeni, da smo vedno mi sami vzročniki vseh svojih težavah.

Pogosto mislimo in pravimo, da je ves svet pokvarjen in zloben, in da so drugi ljudje ''takšni in takšni''…
Nujno je vedeti, da je vse, kar mislimo, zaznavamo, vidimo in vse, kar čutimo, odvisno samo od tega, na kaj smo pozorni. Če vedno mislimo samo na našo bolezen, nam bo podzavest iz svojega arhiva vedno zagotovila bolezen. Enako če vedno mislimo samo na zdravje, se bomo bogatili le z zdravjem…
In tako vsi, tudi jaz in ti, nosimo v sebi senco, ki bi jo raje projiciral na druge ljudi, kot da bi jo videl v sebi (C.G.Jung). Zato raje rečemo sebi, da je vse to tam, zunaj nas – v grešnem svetu in nikoli v nas.

''Vse, kar je, je v nas samih na voljo, ko gremo v resnici k nam: to je največja radost'', je dejal Meng Tse, filozof, sodobnik Konfucija. Da bi bili v resnici v sebi, nam ne ostane nič drugega, kot da naše srce oblikujemo drugače, kot je oblikovano zdaj.
Vendar problem nastane vsakič, ko se odločimo da spremenimo svoje življenje, ker so vse naše navade globoko ukoreninjene, in nam vedno govorijo, da je svet pokvarjen in ne mi!
Torej, kaj zdaj?
Kako rešiti ta gordijski vozel?
Marijino pismo (pismo Marije AURA 313/2015), kot sem ga jaz razumel, nam to enostavno in zelo slikovito pojasnjuje.

Nujno je, da se vsak od nas zbudi – duhovno zbudi in spozna, da je vse, kar se mi zgodi, v resnici posledica mojih načel, ki sem jih ugnezdil – fiksiral v sebi – v moj jaz. Zato je nujno, da rešitve iščem in najdem v sebi.

Med različnimi značilnostmi, s katerimi se človek sreča v svojem življenju, je veliko takšnih, ki jih ne odobrava, zato jih takoj tudi odstrani. Zato je povsem razumljivo, da je zaradi slepe vere, da je vse hudo zunaj – v svetu in ne v njem, prepričan, da je osebno dober človek, in zaradi tega ni pripravljen v sebi iskati morebitne napake, slabosti in pomanjkljivosti, vendar jih opaža pri drugih. Človek enostavno ne more sprejeti dejstva, da mu pravzaprav drugi s svojimi dejanji samo odražajo – odsevajo le to, kar je že v njem samem – to je projekcija posameznikovih težav v okolje (C.G..Jung).

To pomeni, da naj bi človeku vse, kar opaža pri drugih, pomagalo, da se obrne proti sebi in da v sebi poišče odgovore na veliko vprašanj ''Zakaj?'', ki jih je vedno usmerjal proti drugim ljudem. To spet pomeni, da ko človek opazi, da je nekdo ''tak in tak'', naj se najprej obrne sebi in se nepristransko vpraša: ''Ampak, kakšen sem jaz?''

Človek mora sebe prisiliti, da se vsak dan to vpraša – da vsak dan sistematično izvaja introspekcijo. Vaje introspekcije - nepristransko opazovanje svoje notranje subjektivnosti so za duhovno rast zelo potrebne. Seveda je pri tem nujno, da uporabimo nekakšne smernice, neke vrste kontrolni seznam, na primer:
• Kaj sem rekel in kaj bi bilo bolje, da nisem rekel?
• Česa nisem povedal, pa je bilo potrebno povedati?
• Kaj sem storil, pa bi bilo bolje, da nisem?
• Kaj sem zamudil, pa je bilo potrebno, da sem to storil?
Tako je treba vsak dan pred spanjem, zelo sistematično analizirati in čistiti svoj hram – svojo dušo. In za vsak nov dan je nujno, da je nov, prezračen, očiščen, urejen in poln svetlobe.

Že dolgo časa se človek bori sam s sabo, ker je dovolil, da je postal sam sebi tujec – da sam sebe ne pozna. Če se odloči in se napolni z voljo in potrpljenjem bo spoznal, da ima pri sebi – v svoji bitnosti vse, kar potrebuje, da bi z višjo zavestjo uspešno rešil svoje življenske naloge, za katere je prišel na ta svet. Vendar uspešna rešitev vseh nalog bo uspešna samo, če zbere dovolj volje, poguma in potrpljenja, da se ukvarja z vsemi svojimi lasnostimi, ki jih je do zdaj pripisal le drugim ljudem (C.G.Jung).
Včasih bi se človek o teh lastnostih, ki jih vidi pri drugih, pogovarjal z drugimi, vendar je težko s temi ''drugimi'' vspostaviti stik. Zelo pomembno je, da prepozna ta trenutek iskanja drugih, ker je to znamenje, da bo prej ali slej spoznal, da mora navezati stik s seboj, če hoče dokončno rešiti neko nalogo. Do tega spoznanja bo prišel potem, ko bo dokončno doumel, da mu je stik z drugimi pomagal osvetliti neko težavo, ni pa je rešil, čeprav je upal, da se bo zgodilo prav to.
Ko človek doživi več takih neuspehov, samo delno reši neko nalogo, se obrne vase, ker doume, da je težavo ustvaril sam. In če je tako, je razumljivo, da bo težavo lahko sam tudi razrešil – razgradil.

Zanimivo se je vprašati: Zakaj človek išče stike z drugimi?
Ker še vedno živi v prepričanju, da vse dogajanje poteka zunaj njega in da drugi imajo moč, da dogajanja usmerjajo – da nam naložijo svojo voljo ali pa da nam uzamejo našo energijo. To prepričanje ga oddaljuje od lastnega notranjega sveta, ki v resnici ustvarja njegov zunanji svet. S tem ustvarjanjem pa ni nič narobe, ker je povezano s človekovo nalogo, zaradi katere se je utelesil.

Nujno je, da se zavedamo, da je ta svet v pravem pomenu naša šola – naša šola življenja in da je naša vsaka inkarnacija nova priložnost, da razvijamo našo zavest in tako obogatimo našo dušo. Sčasoma, po manj ali več inkarnacijah, bo človek že sam ustvaril takšne razmere, ki mu bodo omogočile, da uresniči svojo zaključno šolsko - življenjsko nalogo. Naloga vsakega posameznika je, da izvede resnico o tem, kdo je, od kod je prišel, kam gre in zakaj misli, da je ves naš obstoj tako težko razumljiv?
V resnici lahko rečemo, da je vsak človek na določen način zašel, da je izgubljen sin, in da išče poti, ki bi ga prinesla nazaj, najprej k sebi, da bi našel svoj mir in potem domov v Očetovo hišo.

Ko človek začne iskati sebe, začne hkrati naraščati njegova zavest, duhovno se budi in s tem iskanjem enkrat sebe tudi najde in takrat najde tudi Boga.

Ceste in poti, ki vodijo do tega spoznanja – do sebe, so zelo različne, vendar tudi edinstvene. Zato ne moremo trditi, da so nekatere poti boljše od drugih. Vse poti so pravilne, morda je nekaj strmih, ozkih, bolj bolečih ali zelo dolgih, vendar na koncu vse vodijo do človeka samega, tako da se človek lahko končno vrne v Očetov dom, kar je namen vsake poti.
Pomemben je cilj – kam pelje cesta ali pot, in ne njegova oblika. Oblika samo omogoča, da človek na svoji življenski poti spozna to, česar še ni ozavestil. Včasih so te oblike in z njimi povezane vsebine zares zahtevne, lahko bi rekli celo krute. No, če je to tisto, kar bo pripomoglo, da bo človek pridobil nova spoznanja, se bo to tudi zgodilo.
Vsako spoznanje pomeni korak bližje k sebi, bližje domu ali rešitvi težav, ki jih človek ima. Žal, človek vedno ravna v skladu s prepričanji, ki ga oddaljujejo od lastnega bistva. To ga privede do brezdomstva, čeprav ima ves čas dom v sebi. Iskanje tega doma se začne z iskanjem stikov z drugimi, konča pa se z iskanjem stika s seboj.
Včasih je iskanje stika s seboj sprva lahko zelo boleče in lahko privede človeka do tega, da to iskanje opusti. Ker pa je stik s seboj edina možnost, da se človek osvobodi vseh težav, vseh bremen, se vsakdo vrne prav na svojo pot iskanja, ker preprosto ve, da razrešitve težav ne bo dosegel s iskanjem stika z drugimi. Stik z drugimi je le vmesna faza razvoja, ki jo mora vsak posameznik preseči in se oprijeti poti, ki pelje v dokončno razrešitev - stoodstotni stik s seboj.

Še veliko bi lahko rekli o iskanju stika s seboj in navedli veliko načinov, kako naj poteka, vendar to ni bistveno. Pomembno je samo to, da so mogoče najrazličnejše poti, ki peljejo človeka domov.
Problem se lahko pojavi če ostanete za vedno upornik, če ostanete za vedno na cesti – na poti, kot nenehni pohajač; za vedno tavate in blodite po svetu; se vedno vojskujete s seboj in z drugimi; ste za vedno izgubljeni sin, brez volje pokukati globoko v sebe… če se nikoli ne vrnete v sebe, potem za vas ne bo praznovanja in veselja v domu Očetovem.

Vendar, če ne v tem življenju, pa v naslednjem, bo vsak posameznik s svojo svobodno voljo izbral tisto pot, ki mu bo omogočila, da najde sebe in sklene mir s seboj, kar je naloga šole življenja vsakega posameznika.
Ne bojte se svoje poti!
Zavedajte se, da je pot k sebi vaša odločitev – vaša odrešitev, in prej ko to storite, bolje je za vas. Srečno!