11. Prihaja nam Božič

 

 

Kako jaz – mladi starec premišljujem o Božiču, in za kaj mi soproga pravi da sem heretik!? Prisluhnite mi in povejte, ali sem zares heretik:
Vsako leto vsi kristjani slavimo svoj največji praznik, rojstvo Jezusa Kristusa. Apostol Janez je napisal: “Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prišla na svet“. Mi pa temu pravimo – Božič. Po svetu se praznuje na različne načine in na različne dneve v letu. Prav tako so različne tudi navade in Božični obredi – odvisno od tega koliko se držimo Jezusovega učenja, oziroma koliko paganskih navad smo v praznovanje prinesli. Sam Jezus, nikoli ni govoril o obredih, niti ne o praznovanju praznikov. Njih je izmislil človek, ki še vedno izmišlja načine kako bi zadovoljil svoje želje, nagone, obsesije in vraževerja.
„Ne priklanjaj se ne običajem, ne navadam“, učil nas je, „ker so eno in drugo tvoji, ne Božji.“ Zaradi tega, ne delaj bogov iz ničesar (živali, ljudi, slik, kipov, oltarjev, oblek, obredov, praznikov...), ker: „Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ne imej drugih bogov poleg mene!“
In človek – mi, kaj smo mi zasnovali od dejstva, da je Bog osebno, prišel k nam?

Poglejmo! Vsako leto praznovanje Božiča začenjamo s pripravami, ki se stopnjujejo bolj ko se bližamo Božiču. Morda je razlog, da se pogosto odločamo za razna božično-novoletna potovanja, samo da uidemo od „Božične norišnice“. Pravzaprav, zimsko praznovanje začnemo že v sredini novembra, na svetega Martina - zaščitnika vino-pivcev, prek svetega Miklavža in prvega Adventa, pa do Božiča, da bi višek praznovanja bilo na Silvestrovo. Kakorkoli, z božičnimi prazniki se nanovo začenja naša potrošniška, konzum-norišnica. Da bi vse skupaj trajalo dlje, božične praznike podaljšamo v “božično-novoletne praznike“. V tem obdobju je boj medijev za pozornost in naklonjenost nas potrošnikov še večji kot običajno. Vse je božično: božična ponudba, božične cene, božična darila, božična znižanja, božični prti, božični okraski, božične sladkarije, božična pečenka, božična gneča, božična maša, božična... Takoj po Božiču, že naslednji dan, se pa vse začenja na novo: novoletna ponudba, novoletne cene, novoletni...
Doma začenjamo s stavkom: “Kaj vse moram narediti?“

...moram kupiti meso, darila, smreko, pijačo in druge potrebščine za naslednjih deset dni, kajti sigurno bo nekdo prišel, če ne za Božič, potem pa za Novo leto. Potem moram poiskati okraske od lanskega leta, božični prt, krožnike z božičnim motivom, moram očistiti in pospraviti hišo, potem moram speči meso, pa potica, piškoti in vse ostale božične jedi, pa alkoholne in brezalkoholne pijače, moram se urediti, okopati sebe, otroke... In potem se “Božične tradicije“, ki jih vztrajno držimo, prelevijo le v prazno in nesmiselno voščilo “Srečen Božič“. Kaj pomeni „Srečen Božič“? Kaj je za tem voščilom? Če je kaj, za kaj to ne povemo od A do Ž - na glas?
Ali za stavkom “Srečen Božič“ stoji dajanje in prejemanje daril, ali jedača in pijača, ali samo “veselimo se, ker nam je lepo?“
Lahko rečem, da je „Srečen Božič“ prazen stavek! Maloštevilni so tisti, ki v predbožičnem ali božičnem času pritečejo na pomoč svojim sestram i bratom, ki so v stiski.

Poglejmo nazaj v preteklost. Joshua Emanuel – Bogo človek – Jezus Kristus, rodil se je kot inkarnacija živega Boga. Rodil se je v skromnosti, uboštvu in enostavnosti in prav tako je tudi živel. Bil je čisto, ponižno srce in učil nas je, kako naj bi tudi mi bili taki. Učil nas je dosti tega, ampak se mi zdi, da smo dosti tega tudi pozabili. Slaviti Boga pomeni delati to kar nas je učil Jezus. Ne pozabimo, enako kot je nekoristna teorija brez prakse, tako je mrtvo tudi verovanje brez dejanj. Samo od nas je odvisno ali bomo resnično slavili Jezusov prihod med ljudi, ali si bomo še naprej izmišljevali praznovanja po svojih čustvih, željah, navadah in prepričanjih. Morda je zdaj, pred Božičnimi prazniki najboljša priložnost, da se vprašamo, ali resno hodimo po Jezusovi poti in, ali se resnično držimo Božjih vrednot, ki so zbrane v samo dve zapovedi: “Ljubi Gospoda, Boga svojega, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem“. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki“ (Mat. 22/37-40). Vse drugo, kar ne zajema v sebi te principe, ni resnični Jezusov nauk in ni resnično krščanstvo!

Cerkve so posvečena mesta, ker označujejo mesta za molitev, vendar so vse zgrajene iz materialov in tudi nekaterih človeških zamisli in predsodkov. Zaradi tega nas Gospod uči, da smo mi, vsak od nas, naša duša - Božji tempelj, resnična cerkev v katerem prebiva Božji duh. Tega templja se ne da podreti, lahko ga pa zapustimo. Pojdimo v ta tempelj, v našo dušo, v našo resnično cerkev in pripravimo in okrasimo naše duhovno telo enako kot fizično. Dajmo Božiču Božji smisel.


Ali sem zares heretik?