13. O smrti

 

 

O smrti ne maramo premišljevati, še manj pa govoriti o njej, razen ko praznujemo dan mrtvih, in takrat kot nekaj, kar se dogaja drugim, ne nam. Ampak zagotovo je, da bomo tudi mi šli na to raven obstoja.

Zakon polarnosti nas uči, da ne moremo govoriti o smrti, ne da bi govorili o življenju, ker v našem svetu smrt neizogibno pripada življenju!

Po drugi strani pa, če se ne moremo konstruktivno soočiti s smrtjo – če se izogibamo soočenju s smrtjo v času svojega življenja tukaj na Zemlji, bomo, ko bo prišel čas da umremo, kar naenkrat odkrili, da nam vse kar smo ustvarili, in vsi naši dragi in ljubljeni ne morejo pomagati.

Prehajati v nov del našega neznanega pota v strahu, žalosti, grenkosti in osamljenosti je zelo boleče in povzroča, da naša duša z veliko zmede gre skozi vsa ta stanja na svoji poti do novega rojstva. Ni preprosto obvladati strah, da bom zadnjo pot – pot skozi duri smrti, prehodil sam in zapuščen … tudi če me kdo drži za roko … bom resnično sam?!

Strah nas je, ker ne vemo, kaj je življenje, še manj pa kaj je smrt!

Zato lahko rečemo, da je zavestno življenje priprava za skrivnost smrti, ampak tudi zavestna priprava na smrt je priprava za popolnost življenja, ki se ne ustavlja in kar trmasto gre naprej.

Prav tako je nujno, da se naučimo, da ko umremo, prečkamo v drugo dimenzijo obstoja tako, kakor smo živeli. Življenje polno dvoma, nezaupanja in strahu vodi v smrt, ki je tudi polna dvoma, nezaupanja in strahu.

Poglejmo kako nam mislec s Cipra, Daskalos, z začetkom življenja pokaže, kaj je smrt:

''tudi vi ste prišli na ta svet najprej kot spermiji! Seme zanosi in nekega dne pride na svet dojenček. Kaj se je zgodilo s spermijem, mislite, da je umrl – je izginil brez sledu? Čez nekaj časa pred seboj imamo deklico ali fantka, ki veliko vedo. Vprašam vas, kje je potem dojenček? Je umrl? Kaj pomeni smrt? Ali to pomeni ne obstajati več v grobem svetu materije? Kaj mislite, kdo in kaj boste vi čez trideset let, če še živite na tej ravni obstoja? Niti ena celica vašega fizičnega telesa ne bo več sedanja - fizično ne boste obstajali kot današnji ''vi''. Neprekinjeno se umira – ta tok se nenehno premika. Materija noter, materija ven in tako ves čas. Tudi ''pravoverna'' znanost je ugotovila, da se energija dobesedno ne da uničiti (materija je oblika energije); spremeni se v nekaj drugega (v kakšno drugo energijo) … potem spet v neko drugo … in spet … In kot osebnost se spreminjate ves čas svojega zemeljskega življenja, ampak svoj občutek ''jaz sem'' - vaš atma bo še vedno isti … in s časom tisti ''jaz sem'' daje sam sebi odraz na različnih ravneh zavesti. Torej, smrt kot nekaj, kar pomeni konec, ne obstaja. Obstaja preobrazba od telesa, ki živi v svetu grobe materije in se premika v duhovni (psihični) svet.''

Poglejmo eno zanimivo razlago smrti, nastalo pod peresom Antoni de Melo:

“Ali smo lahko kompleten človek, če ne bi preživeli vsaj eno tragedijo? Edina tragedija, ki obstaja na tem svetu, je neznanje - vsa zloba tega sveta izvira iz neznanja. Neznanje pa je pomanjkanje zavedanja. Iz tega izvira strah, iz njega pa izvira vse ostalo. Potrebno je s srcem naše duše razumeti, da smrt v bistvu ni tragedija. Umreti je čudež, tragedija pa je le za tiste ljudi, ki niso nikoli razumeli življenja. Le takrat obstaja strah od življenja in le takrat obstaja tudi strah od smrti. Tisti, ki so ŽIVI, se smrti ne bojijo... konec sveta - smrt, za gosenico to pomeni postati metulj... poskusite s srcem duše razumeti, da je smrt vstajenje...''

Zakonca Anne in Daniel Meurois- Givaudann sta znana po vsem svetu po svojih astralnih potovanjih – zunajtelesnih izkušnjah, s katerimi živita že več kot štirideset let. V svoji knjigi »Chronique d'un depart« (Kronika odhoda) poročata o izjemnem primeru. Z Elizabetinim dovoljenjem, ki je bila zbolela za rakom, sta ji sledila zadnjih pet mesecev njenega življenja do vstopa v novo neznano raven obstoja, vendar le dokler sta lahko prišla nazaj.

To edinstveno pričevanje je še toliko bolj verodostojno, ker ga opisuje neposredni udeleženec-Elizabeta. Svojim spremljevalcem je zaupala in podarila svoje misli in spremembe, ki jih je zaznavala, ko so se zgodile v njeni duši. Poglejmo si nekaj odlomkov iz omenjene knjige – nekatere misli Elizabete tik pred koncem svojega zemeljskega življenja:

''Odkar tako trpim, Tereza (govori svoji hčerki), ne iščem več ne teorij ne dogem. Tisti dan, ko mi ni bilo več do življenja, sem si rekla, da večina tistih, ki nam govorijo o veri in o filozofiji, ni nikdar doumela bistva. Misterija življenja je skrita v srcu smrti. Le kaj nam pomagajo velike besede tega in tega misleca, zapovedi takšnega in drugačnega katekizma, če še vozla tukaj nismo začeli razvozlavati! Če bi že od začetka vedela, kako umreti, bi znala živeti … Prav nič ne maram za prekrasne življenjske resnice tistih, ki se imajo za poduhovljene, če se ne znajo odzvati na klic v sili, ki ga pošilja moja duša, ko se sprašuje: Kam grem? Čemu nasproti? Kam gremo vsi?''

Zdaj že v astralnem telesu, Elizabeta govori svojim spremljevalcem: ''Hotela sem vama povedati … zato, da odhod nikogar več ne bi strašil … Odkar sem prišla sem, v deželo, kjer svetloba nima sence, sem odkrila še veliko reči. Mislila sem, da sem na koncu svoje poti, toda pot se nadaljuje in postaja čudovito razodetje. Želim si, da bi vidva lahko vse to obnovila, da bi lahko vsak izvedel. Ničesar ne pozabita, prosim vaju … Proti življenju sem se bojevala. Danes, zunaj zemeljskega časa, čeprav sem mu še zmeraj blizu, bi rada, da bi moja napaka, ki je nedvomno napaka mnogih, služila vsaj kot temelj za razmišljanje, kot podlaga za rast. Predvsem si želim, da bi z njo darovala neskončno upanje tistim, ki ne vedo več, kje so in kam gredo. Začenjam priznavati, da je telo na Zemlji najlepše darilo, ki si ga duša lahko želi. Obžalujem le, čeprav se mi tu razkrivajo brezmejna obzorja, da tega nisem spoznala že prej. Naj to vsakdo ve! Četudi se zgodi, da barka naše duše zajame vodo, se ne bo nikoli potopila. Nikoli! Nepotopljiva je, saj življenje nima konca. Življenja ne moremo izruvati iz nas, ne more nam pobegniti, kajti življenje smo mi sami in življenje smo v celoti in večno mi …

Kot večina moških in žensk na Zemlji, ki sem jih zapustila skozi blodnjak svojega tavanja, si tudi jaz nikoli nisem domišljala, da sem duhovno bitje. Kakšno napako sem zagrešila! Vsi jih delamo!

Prav lahko se požvižgamo na blagoslovljeno vodo, molitve in mantre, lahko se norčujemo iz cerkva, templjev in mošej … to sploh ni pomembno, saj globoko v sebi prav vsi iščemo ljubezen, srečo, notranji mir in luč … četudi to priznamo ali ne! Že to je dovolj, da iz nas napravi duhovna bitja … Reinkarnacija se mora nadaljevati, dokler se moški in ženske ne bodo naučili očistiti in se ljubiti. Življenje nima drugega namena: šola ljubezni je. V njem znova odkrivamo večne sledove ljubezni v najsvetejšem kotičku našega srca .

Takšno naj bo moje sporočilo. Sporočilo preproste ženske, ki si je v svoji notranjosti utrla preprosto pot. Naj bo to darilo človeštvu, ki mu pogosto nisem znala pomagati kot bi morala. Šopek cvetja, ki ga bodo, upam, prejeli vsi tisti, ki ga nujno potrebujejo, tisti, ki trpijo priklenjeni na posteljo in se bojijo velikega prehoda, vsi tisti, ki ne vedo, kako držati roko bližnjega, ki odhaja … in nazadnje vsi, ki se življenja bojijo, ker v njem ne vidijo več smisla. Pravim jim: Odprite svoje srce. Zadihajte s srcem. Globoko v njem je skrito bitje, ki čaka, da ga boste osvobodili. Čaka, da mu boste zaupali. Ne ve za smrt, saj pozna le besedo ljubiti …''

 

''Sedemnajstega maja zgodaj zjutraj je Elizabetin glas tako zastal v naju. Svetlobno telo najine prijateljice naju je še poslednjič ovilo v svoj nasmeh … Potem nič več. Elizabeta je tiho odšla na 'drugi breg' in naju pustila neskončno srečna, … da vam lahko podariva njeno upanje.''