14. Premišljevanje o ponosu in egoizmu   

Mnogi verjamejo, da je ponos pozitivna in pomembna človeška lastnost - celo vrlina. Vendar se ni mogoče izogniti dejstvu, da ponos pri nas ustvarja določeno togost - ponosno veličino,   vzvišenost, in nepopustljivost, ki nam v življenju prinese veliko težav. Kadarkoli svoje misli usmerimo v ponos, lahko skoraj vedno zaključimo, da je ponos seme zla, iz katerega postopoma izraščajo vse druge napake, kot so: žalitev, aroganca, pohlep, poželenje, nečimrnost, sovraštvo, ljubosumje itn.…

"Ponos je občutek velikega samozadovoljstva in globokega spoštovanja do samega sebe - do svoje osebnosti, ki izhaja iz subjektivnega prepričanja, da smo nekaj posebnega ali vsaj v nečem nad drugimi" (C.G. Jung). In ravno ta ponos, kot eden najpomembnejših vsebin naše narave vedno cveti, kadar se nam um preda - kadar premaga naš ego.

Mnogi mislijo tudi o egoizmu, da je to pozitivna lastnost naše osebnosti, da je nujen za naš pravilen razvoj. Resnica pa je, da namesto, da bi egoizem bil sluga našega razvoja, smo mu dovolili, da se je razvil v našega ječarja. In najhuje je, da nas to sploh ne skrbi!

Sodobnost ena in dvajsetega stoletja skuša ugotoviti neko lastno resnico, da obstajata dve vrsti egoizma: "zdrav" ego, potem drugi pa najverjetneje bi moral biti "nezdrav" ego -  bilo bi, kot da obstajata zdravo zlo in nezdravo zlo… povsem gotovo je, da so takšna premišljevanja absurd, in značilne samo za egoistične ljudi. Zato se moramo pogosteje ukvarjati s svojim ponosom in s svojo celotno ego osebnostjo, kajti to je naša najpomembnejša življenjska naloga: Spoznati sebe in nato začeti razgrajevati svoj ego.

"Zaman se borimo s svojimi zunanjimi zlobnimi situacijami, če pred tem ne počistimo svojega notranjega, sebičnega, pohlepnega in pogosto celo prestrašenega ega". Ta trditev Kanta potrjuje starodavno modrost, da je naša zunanjost posledica naše notranjosti. Sprejeti moramo tudi dejstvo, da se dejavnik, ki je odgovoren za ves naš zunanji kaos – žalost, strah, stres, trpljenje, depresijo -  nahaja v nas. Vedeti pa je treba tudi, da je vse naše pozitivno duhovno znanje, če ga ne potrdimo v praksi - če ga ne živimo, le prazna in ničvredna teorija in morda celo ovira za kakršen koli duhovni napredek.

Vsak človek ima v sebi eno stabilno jedro zavesti - en nukleus – lastno svobodno duhovno zavest, ki jo že tisočletja poznamo kot svojo dušo. Vendar je naša duša skorajda težko prepoznavna v prisotnosti enega od naših notranjih, agresivnih dejavnikov, ki nadzoruje naš razum in usmerja tok naših misli in dejanj. Ta dejavnik, ko ga psihoanalitiki imenujejo "lažni jaz", ni nihče drug kot naš "ego", ki se je pojavil med človeškim razvojem in se izraža v nekem notranjem glasu, ki vodi skoraj neprekinjen dialog z našo zavestjo. Tako je postopoma oslabela močna povezava med našo zavestjo (našo dušo) in našim prehodnim bistvom – jazom, in začeli smo se predstavljati in se identificirati z lažnim dejstvom, da je naš "ego" - v resnici naša osebnost - naš "jaz". Na tak način je ego zasenčil našo svobodno duhovno zavest (našo dušo), je prevzel naše misli in čustvene mehanizme ter preko njih prevzel nadzor nad našim telesom. Z drugimi besedami, ne slišimo več šibkega glasu svoje duše in se brez premišljevanja predamo pobudam ega, katerega temni oblak je skoraj popolnoma zasenčil naše notranje sonce.

Zelo težko je prepoznati svoj ego v sebi, saj nenehno spreminja svoje vloge: včasih se predstavlja kot poškodovan - užaljen, včasih je jezen in besen, malodušen in obupan ali nas žene v depresijo, strah ali paniko ... in če nam vedno šepeta z istim glasom, je pluralna kreatura z različnimi interesi. Zaradi pluralizma podobe ega - njegovih različnih "jaz-ov" preprosto nismo sposobni slediti nobenemu od svojih ciljev in delovati iz svojega stabilnega jedra zavesti - iz svoje duše, ker slepo sledimo motivom svojega egoizma. Mislimo, verjamemo in najpogosteje celo vemo, da imamo svojo osebnost in svobodo odločanja, vendar je to čista iluzija, saj smo v resnici služabniki - sužnji svojega egoizma.

Nujno je ne le vedeti, ampak tudi razumeti – dojeti bistvo, da je ego zavestna in inteligentna entiteta, ki pa sama po sebi nima vira moči in modrosti in je zato zelo občutljiva, nemočna in prisiljena nenehno skrbeti za svoje preživetje , varnost in ugled. Vedno je na preži, da si zagotovi pozornost in energijo, ki jo mora ukrasti drugim. In prav ponos je  v naši podzavesti ena močno zakoreninjena predstava, da je ego velik in močan.

Ko sledimo pobudam ega: željam, strahovom in ambicijam, se odzovemo po ustaljenih vzorcih,  nezavednih impulzih in postanemo ''biološki roboti''. In na ta način naša osebnost postane instrument v oblasti določenih ego entitet: žaljivke, ponosa, pohlepa, poželenja, zavisti, jeze, lenobe, požrešnosti...  iz katerih spet izvirajo številne naše napake.

Ker je sam ego šibek, se hitro počuti ogroženega, napadenega - izzvanega in takoj gre v napad. Njegov prvi odziv je, da nas prisili da se počutimo užaljeni in naklepno pripravlja maščevanje. Potem se nam zdi, da je vse resnica  kar si je on zamislil; vse kar on obsoja se nam zdi, da mora biti obsojeno; vse kar misli, da ga ogroža, bi bilo treba uničiti. Vendar moramo vedeti, da so njegova stališča, prepričanja in merila le drobci, ki so iztrgani iz ene celote - so tragično nepopolni in v nasprotju s kozmičnimi zakoni in etiko (Božjimi zakoni). Ego ne priznava Stvarnikove moči, modrosti in ljubezni in ne ve kako bi se z njimi hranil. Vsa modrost in vse, kar ego ve je, da mora preživeti svoj obstoj in svojo veličino na vse načine - z mehanizmom, ki mu pravimo ponos.

Marsikdo je prepričan, da je ego odločilni dejavnik za naš obstoj, saj nenehno skrbi, da imamo dovolj vsega - od igle do lokomotive, in do naj-nepomembnega užitka, ter da "ga imam samo jaz". Vendar je to velika napaka. Treba se je zavedati, da naš ego nima nič skupnega z našim "preživeti ali ne" in nič skupnega z našim večnim sebstvom. Skrajni čas je, da onemogočimo in odstranimo to umetno strukturo, ki se je v nas zakoreninila, preden nas popolnoma uniči. Dokler tega ne storimo, se naše življenje spušča v služenje ambicijam egoizma, ki je že pripeljal celotno človeško družbo - celotno civilizacijo na rob propada?

Človeški ego je vir vseh njegovih težav in začetnik vseh konfliktov, vseh ločitev, vseh vojn, vseh kriminalnih zadev, vsega ljubosumja, zavisti, strahov, depresije ... Če se počutite kot zguba in se nenehno primerjate z drugimi, to boli vsakega človek.

Kako prepoznati ego?

Kako se znebiti teh napadov?

Ego je težko prepoznati, ker večinoma nikoli nismo pripravljeni nepristransko pokukati vase. Zato pogosto zanikamo svoje večno sebstvo - svoj večni Jaz in se strinjamo, da smo nekaj in nekdo, kar v resnici nismo. Potem se običajno opravičujemo, da smo žrtve danih okoliščin.

Vendar pa ni treba veliko modrosti, da se razvozla lastni ali tuj ego, ki se izraža z: žaljivostjo, aroganco, ponosom, nečimrnostjo, pohlepnostjo, skopostjo, zlobo, polresnicami v svojo korist, zavestno prevaro in manipulacijo, ne sprejemanjem tujega mnenja., nagnjenostjo k moči in zmagi, kraji tuje energije, zavestnim izkoriščanjem, sovražnostjo itn.

Poleg tega je ego osnova za: lenobo, sovraštvo, temo, iluzijo, uničenje in vojne, hladen odnos v komunikaciji z drugimi, slepoto (to preprosto potrebujete in potem boste srečni) ...

Primer: Ena oseba je nekomu rekla ali naredila nekaj, kar osebi ni bilo všeč, njen ego pa ji je hitreje zašepetal: "Neumen si, če ne reagiraš takoj - maši se mu... kaj ne vidiš, da nenehno dela proti tebi – da ti streže po življenju''?!  In najpogosteje vsak od nas reagira takoj in brez razmišljanja - najbolj milo, je užaljen in utihne. S tem misli: »Užalil si me in ne bom imel več opravka s tabo.« To je najpogostejši način s katerim človek najprej zagreni svoje življenje, potem pa tudi življenje nekomu drugemu.

Vsakič, ko se užalimo, je naše celotno fizično in duhovno telo v napetem stanju - vsaka posamezna celica našega telesa je skrčena - napeta. Namrščimo se, ker čutimo, da je propadel ves naš svet; da je vse postalo nesmiselno. Ta stanja - te situacije, v nas porabijo ogromno življenjskih energij in s tem hkrati znižamo vibracije celotnega svojega obstoja v negativno sfero. Na ta način najprej uničimo svoj imunski sistem, hkrati pa na široko odpremo vrata vsem možnim boleznim, strahovom, depresiji, napetosti, živčnosti, žalosti ... in vse samo zato, ker pustimo, da nas egoizem vodi skozi življenje. Vedeti moramo tudi to, da bo ego dosegel svoj cilj, bo šel tako daleč, da bo pripravljen uničiti naše telo.

Ali naj tako teče smisel našega življenja?

Vedeti moramo tudi, da se je nesmiselno boriti proti svojemu egoizmu, saj takrat običajno dosežemo ravno nasprotno. Najpomembneje je prepoznati njegove egoistične elemente v sebi in razumeti, da moj ego ni moj "jaz" - to nisem jaz, ampak je entiteta moje počasnosti - moje lenobe - moje zanemarjene domišljije. Mnogi ljudje verjamejo, da je težko doseči zavedanje svojega resničnega sebstva - svojega večnega Jaza. Vendar to ni res, ker smo že večni Jaz, ampak se tega ne zavedamo. Potrebno je, da se duhovno zbudimo - zavestno vstopimo v proces prebujanja. Ko v bistvu spoznamo kdo smo in odkrijemo svojo notranjo entiteto in svojo duhovno moč, edinstvenost in duhovno lepoto, ko odkrijemo univerzalnost in svetost ljubezni, lahko rečemo, da smo opustili svoj egoizem Potem na nas več ne vpliva to kar drugi mislijo in govorijo o nas. Vse to postane nepomembno, ker smo končno zasidrani v svojem resničnem -

večnem Jazu. Srečno!