03. O ponosu

 

 

Premišljujem o pogovoru, ki sem ga imel s sedemdeset-letnim človekom, ki je na koncu poudaril nekako takole: “...res, da smo iz revne družine, a smo ponosni, ker smo pošteni ljudje!“
“In zakaj mislite, da ste pošteni”, vprašam?
“Zato, ker se nismo nobenemu zlagali in nobenega ubili”, mi je odgovoril hitro, brez premišljevanja in zelo resno, rekel bi, da celo malo užaljen, ko me je gledal naravnost v oči.
Očitno je bil zelo ponosen na to, da se ne laže in da ni nikogar ubil(!)

Ko sem soprogi povedal, da si želim pisati o ponosu kot osnovnem členu vsega slabega, mi je užaljeno rekla: “ Povej mi, zakaj je slabo, če sem ponosna na naše otroke in zakaj naj ne bi bila ponosna na vse naše uspehe v življenju?”

Mislim, da je lahko srečen in zadovoljen vsak med nami, če so naši otroci dobri in da smo z odličnim uspehom obvladali vse najpomembnejše probleme življenjskega pomena. Vendar če smo zaradi tega ponosni, takrat svoje otroke ločimo od drugih otrok, sebe ločimo od drugih ljudi, in pri tem mislimo, da so naši otroci nekaj posebnega – da so nad ostalimi ter da smo tudi sami nekaj “več”. Vse to je milo rečeno zelo negativno. S ponosom ne moremo prebuditi prav nič dobrega.

Vsi ljudje tega sveta smo več ali manj ponosni na nekaj; na svoje imetje: hišo, avto, konje, obutev, oblačila, na moč, ki jo imamo, na priložnost, da vladamo in ukazujemo, da smo nad drugimi, da govorimo poveljujoče: jaz sem rekel, to ne moreš, daj mi, ne dam, kriv si, to je moje, ne, pojdi stran, pridi, odgovori mi… Ponosni smo na uspehe znanja, za katerega mislimo da ga imamo, na delo katero opravljamo, na položaj na katerem smo, na nagrado katero smo prejeli, na naslov ki smo si ga priborili, podedovali ali kupili, ter na kar koli drugega, kar je pogosto čudno, smešno in včasih zelo neumno… Na prednike, na otroke, na gozdove, planine, na svojo nacionalnost, na svoje zobe, na svoj videz, na svojo pričesko, na svoj make-up, ker upamo najdlje iztegniti svoj jezik, da lahko spijemo največ piva ali ...
Biti na nekaj ponosen vedno pomeni, zaradi nečesa hoditi „z dvignjeno glavo“, za ljudi, ki hodijo z dvignjeno glavo pa pogosto rečemo, da so napihnjeni, praznoglavi ali domišljavi...

Občutek imam, da je celotna kultura tradicionalnega in pa tudi sodobnega sveta mnenja, da je ponos vrlina!? Kaj pravzaprav je ponos?
“Ponos je čustvo velikega zadovoljstva s samim seboj in globokega spoštovanja proti samemu sebi – svoje osebnosti, ki izhaja iz subjektivnega prepričanja, da smo nekaj posebnega, ali vsaj po nečemu „nad“ drugimi. Užaljen ponos in tudi ošabnost se doživlja kot poškodba osebnosti in poškodovana osebnost vedno vpije po maščevanju“. Tako piše oče psihoanalize C.G. Jung v svoji raziskavi, ter v nadaljevanju zatrjuje da : „... tudi najbolj nedolžen ponos, je še vedno ponos in ko se ponos razvije se manifestira na različne načine, kot: aroganca, nestrpnost, nečimrnost, trmoglavost, ljubosumje, zavist, nevoščljivost, domišljavost, egoizem, jeza, sovražnost in podobno.“
Pierre Bourdieu (1930-2002), v svoji knjigi “La distinction“ analizira človeške navade in razkriva, kako se z dejavnostmi v prostem času in tudi z željo, da bi se dosegli nekakšni lepotni ideali, izraža in reproducira zavest ter ponos o pripadnosti določenem - zgornjem razredu družbe. Z veliko primeri nam Bourdieu prikazuje, kako se skupina ljudi s komaj opaznimi razlikami v konzumiranju, uživanju, izražanju, gestikuliranju, oblekami in podobno, distancira od ljudi „nižjega“ razreda.

“Biti ponosen pomeni, ne dovoliti si priti k sebi; ne dovoliti sebi da pristopimo drugim in ne dovoliti drugim da pristopijo k meni! Ponosen človek je hladen, saj so vse vrline v njem globoko zamrznjene. Tudi, ko se posmeje, je njegov nasmeh hladen, zmrznjen - ciničen. Z drugimi besedami, naš ponos je le ena manifestacija našega egoizma."(Daskalos)
Moramo se spomniti na dejstvo, da nas naš egoizem s svojo logiko preživetja hrani z iluzijo, da nam pomaga na poti skozi naše življenje, v resnici pa je postal naš ječar.
"Zato se predvsem varujte ponosa in napuha, ker nič na svetu ne uniči duše bolj kot zmeraj od jeze sopihajoči napuh in ošabnost, in nenehno jo spremlja žeja po maščevanju ..." (Jezus).

Ponos je osnovno načelo, katerega uporablja naš egoizem, ko gradi logični svet naše prehodne osebnosti – naš fizično-materialni “Jaz“.

Ko je človek ponosen, tedaj se je obrnil k sebi – izpolnjen je sam s seboj in verjame, da je vsaj po nečem nad drugimi. S tem pa sam sebe izloča od ostalega sveta in istočasno postavlja sebi meje - sebe omejuje, ker misli, da je on nekaj posebnega - nekakšna ločena celost ampak pozablja, da je človek v resnici sestavni del narave in da mora živeti "z" naravo. Toda, človek najpogosteje živi "od" narave, včasih tudi “v“ naravi.
Živeti z naravo pomeni živeti v miru in ljubezni s celotnim stvarstvom - s celotnim obstojem - z vsakim in z vsem kar obstaja.
Vse je delo Boga, ker je vse od Boga; in vse kar je, je v Bogu in Bog je v nas, in tako vse kar obstaja, je ena enota – celota - Enost - Bog ... „in spoznali boste, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. “

Iz tega sledi, da je Bog vse - da je brez meja. Ko se človek po svoji svobodni volji ogradi v ozke meje – ko se loči od celote oz. ko s svojo svobodno voljo sebe omeji na eno utesnjeno življenje s svojim egoističnim “Jaz“, kako se potem Bog, ki je brezkončen, razodeva v omejenem? Torej, na ta način nas naš ponos in napuh oddaljuje od božanskega.

“Kako pa se lahko človek obvaruje te najhujše strasti, ko je vendar v vsaki duši navzoča njena kal in se je pogosto že pri otrocih nadvse razbohotila? To je mogoče doseči edino s ponižnostjo! In na tej zemlji ravno zaradi tega tako prevladuje revščina nad premožnostjo ljudi, da bi s tem držali ponos in napuh nenehno na najkrajši uzdi. Poskusi najrevnejšemu beraču posaditi na glavo kraljevsko krono, pa se boš kmalu prepričal, da bosta njegova prejšnja ponižnost in potrpežljivost bliskovito izpuhteli. Zato je zelo dobro, da je prav malo kraljev in zelo veliko ponižnih beračev.“(Jezus v JL.JVE.04.83.1-2)

Potrebno je ne samo razmišljati o ponosu, ampak moramo doumeti, da tudi če sta ponos in egoizem opora za ves materialni svet in sta naša vsakdanja gonilna sila, je vendar potrebno, da si vrežemo v svojo zavest, da je ponos seme zla, kajti iz ponosa izraste napuh, ki se v naši duši razvija v korenino, katero zelo težko zmoremo osvoboditi in iz katere se postopoma razvija vso zlo tega sveta.

Zato, ker sta ponos in ponižnost dozdevni obliki polarnosti ene in iste celote, katere si ne moremo zavestno zamisliti kot eno celoto, bomo naslednjič premišljevali o ponižnosti.