04. O ponižnosti
Kaj je to ponižnost in za kaj bi bila koristna?
To je vprašanje sodobnega človeka, ki je obseden z materialnim in pred vsem ter v vsem, išče materialno korist.
"Ponižnost v imenu duhovnosti, v imenu naše duhovne rasti!'' Mati Tereza je dejala, da je danes duhovna revščina večja rana kot materialna revščina, ter da je duhovna revščina, moralna revščina in revščina pozitivnih načel, rak-rana, ki se pojavlja prav tam, kjer je materialna blaginja.
Ponižnost je v današnjem času nekaj, čemur se le poredko da pomen. Sodobno življenje v času tržnega gospodarstva je usmerjeno v "biti prvi", "biti in imeti" in "imeti pravico reči", kjer ni pomembno ali imamo kaj pametnega za povedati.
Trend je, da smo nekdo. Ponižnost pa, za mnoge ljudi ima prizvok protislovja. Ponižnost nas spominja na poniževanje, suženjsko podrejenost, na služenje do samouničenja in tako naprej, vendar moramo vedeti, da s takim obnašanjem ustvarjamo lažno skromnost, in imitacijo ponižnosti.
"Zlagana ponižnost nastaja iz pomanjkanja ljubezni, katere se ne zavedamo ter strateškega poskusa, da jo dobimo," pravi priznani terapevt Donald Norfolk. Kdor je resnično ponižen, niti ne ve, da je ponižen. On se skozi svoje življenje v preprostosti in skromnosti preprosto zvišuje v ponižnosti.
"Biti ponižen, ne pomeni da je potrebno skrivati svoje talente, ter da se moramo počutiti slabšega in manjšega kot smo, temveč da moramo imeti jasno sliko o svojih napakah in ne da bi bili pomembni zaradi svojih prednosti. Ponižen človek ve, da mu je vse kar ima podaril Bog ter da poleg vseh Njegovih darov on, človek, še vedno ostaja neskončno nepomemben.“ (Lacordaire)
Potrebno je še vedeti, da ponižnost ne pomeni sedeti v zadnji klopi. Če smo v zadnjo vrsto sedli z namenom, da pokažemo, da smo ponižni, tedaj smo dejansko ponosni na svojo ponižnost in takrat izražamo vso podlost svojega ponosa.
Lažniva ponižnost je ponižnost, katero suženj kaže svojemu gospodarju, ker ve, da ga bo gospodar kaznoval, če mu ne bo slepo sledil ter če mu to ne pokaže s svojo ponižnostjo.
Resnična ponižnost je nekaj čisto drugega ter se manifestira v občutek Enosti. Takšna ponižnost pomeni podarjati veselje drugim. Vsi na tem svetu bi radi doživeli veselje, vendar je vprašanje, kako naj to veselje doživimo? Resnično veselje lahko doživimo samo takrat, ko sebe brezpogojno razdajamo in ne, ko kažemo svojo superiornost. Ko nekomu omogočimo, da občuti veselje, takrat tudi mi občutimo, da je naše veselje darovanja bolj popolno in ono takrat postane božansko! Ko druge ljudi pripeljemo do tega, da v svoji duši občutijo svoj značaj, da so prav toliko pomembni kot drugi ljudje na tem svetu, takrat kažemo svojo pravo, resnično ponižnost.
S takšno ponižnostjo in z meditacijo lahko prodremo globoko v dušo in se s tem najvišje vzdignemo. Poglejte ponižnost našega planeta, ki nas ščiti, nas neguje, ter nas na vse možne načine oskrbuje, vendar smo mu kljub temu veliko škodovali in mu še vedno škodujemo!
Poglejmo pod našimi nogami, koliko ponižnosti lahko odkrijemo v navadni travi katero lahko vsak tepta po svoji volji. Gledajoč jo z našimi človeškimi očmi se zdi, da je trava res nekaj povsem nepomembnega - brezznačajnega. Toda, ko jo pogledamo z našimi notranjimi, astralnimi, duhovnimi očmi, takrat bomo razumeli njeno veličastnost. Ta ista trava je hrana za veliko različnih živih bitij, veliko rastlin je zdravilnih in so udeležene pri ustvarjanju kisika, brez katerega ni življenja na tem planetu. Ko se sedeč na travi predamo meditaciji, šele takrat lahko začutimo njeno ponižnost in njeno popolno nesebičnost.
Vedeti moramo, da je ponižnost duhovna moč. Tisto čemur v nebesih rečejo "ponižnost", tukaj na Zemlji pravimo "moč". Ko se nam odpira moč duha, potem to počne s pomočjo ponižnosti.
Moči telesne energije, moči življenjske energije in moči našega uma je težko biti ponižen, ampak moči v središču naše duše je biti ponižen enostavno, ker ima ta moč občutek pripadnosti Celoti!
Svet mora vedeti, da je resnična ponižnost svetloba močnih src, ker je resnično močan le tisti, ki se ne boji ne udarcev in ne sovraštva do tistih, ki mu zadajajo to bolečino, zato ker ve, da trpi prav tisti, ki mu bolečino zadaja.
Torej, resnična ponižnost bazira na notranji moči in spoznanju, da sebe niti ne podcenjujemo in niti ne precenjujemo, temveč, da poznamo svoje meje.
Fran Saleški Finžgar je zapisal: "ljubezen je ponižnost, ki stremi proti višavam, ponižnost pa je ljubezen, ki se sklanja za druge"…
... in res, resnična ponižnost ne pomeni skloniti se pred kom, temveč skloniti se za koga. Resnična ponižnost se ne manifestira s skromnostjo in skoraj nikoli s ponižnimi besedami. Poudarjam, resnična ponižnost prav tako ne pomeni občutka "biti nižje", biti pod nivojem, temveč v drugih videti bitje, katero moramo kljub vsemu ljubiti, bitje, katero je del nas, saj smo vsi del Celote, razlika je le v tem, da to bitje sebe išče na povsem drugačen način, kot to delamo sami.
Preprosto in skromno življenje je vedno okronano z nesebično ljubeznijo, katera preoblikuje najnižje v najvišje, kar je zelo lepo opisal kitajski modrec Lao Tse, ko je rekel: »Kako to, da morje postaja kralj vseh rek in potokov? Tako, da leži nižje od njih."