05. O hvaležnosti

 

 

Hvaležnost je izraz, ki vse več in več izginja iz našega vsakdanjega besedišča. V sodobnem svetu je to stara – starodobna beseda, na kateri se je zbralo veliko prahu. Kdo sploh še želi biti hvaležen? Biti hvaležen, danes, ko so ''in'' povsem drugi izrazi, kot so ponosen, prodoren, samostojen, svoboden, fleksibilen, uspešen... in vse to, tako poklicno, kot tudi zasebno. Mogoče je problem v tem, da hvaležnost pogosto povežemo z izrazom podložništvo in šibkost. Kljub temu pa moramo vedeti, da ima ta izraz zelo velik vpliv na občutek polnosti in bogastva našega življenja. Zakaj je to tako?

Poglejmo to skozi kratko zgodbo: Bila je noč, noč po kateri se je odločila prekiniti to zvezo, ampak tiste noči je zanosila. Sreča, ki se je kasneje le izpolnila, danes polni svojo deseto obletnico – ampak to je zdaj že deklica, vedno nasmejana, prijetna, živahna – njena – materinska sreča – njeno izpolnjeno življenje… ''Kot mati samohranilka, sam se borila za naše skupno življenje – za mojo majhno družino in dogajale so se vse mogoče stvari … oh, groza… ampak vedno sem imela pred očmi to majhno nemočno življenje… to mi je dalo moči, da prenašam, da zdržim''… tako ona sedaj govori pred komisijo za socialno pomoč in poudarja, ''ne verjamem v naključja… to je bil čudež življenja… prepričana sem, da je boj za to majhno življenje povzročilo, da sem danes za vse precej več hvaležna in verjemite tudi bolj ponižna''…

Kadar nas življenje preneha božati in kadar se v nas ugnezdijo trpljenje, bolečina in brezdanji obup, takrat se naša duša, ker takrat ona dejansko trpi, začenja spraševati zakaj – zakaj je to tako? Takrat duša začenja v sebi kopati in iskati odgovore celo na povsem brezsmiselna vprašanja. To iskanje odgovora, to je začetek našega prebujenja, sam proces prebujenja pa je dejansko proces spoznavanja ''zakaj je to tako''.
Šele takrat, ko smo prišli v stanje duhovnega prebujenja, šele takrat se v nas lahko začnejo prebujati hvaležnost za dobljeno priložnost, da živimo svoje življenje in hvaležnost za vse, kar nam to življenje ponuja in da.

Zanimiv vzhodnjaški pregovor, ki ga je gotovo vsak med nami na nek način izkusil, pravi tako: ''Dolgo let sem trpel, ker sem hodil bos, ker nimam natikač, nekega dne pa sem srečal človeka brez nog – hodil je z rokami''.
Spomnimo se, koliko krat smo v življenju slišali ali mogoče tudi sami izrekli nekakšen podoben stavek: Hvala Bogu, spet sem nazaj v sedlu; Hvala Bogu, vse je spet v normali ali Hvala Bogu, spet lahko grem sama do WC-a; vse to je naša nagonska - prvobitna nagnjenost k hvaležnosti.
Na daljnem vzhodu, na Japonskem, nihče ne bi bil presenečen, če bi se mlada, uspešna, poslovna ženska spoštljivo priklonila svojim obrabljenim supergam, preden jih odvrže v koš za smeti. Takšna pozornost k navadnemu, mrtvemu predmetu nas Evropejce žene v globoko premišljevanje. Zakaj se prikloniti navadnim supergam? Ali zato, ker so ji zvesto služile? Ali ne bi bilo bolj logično, da se zahvalimo nekakšni višji sili, višji inteligenci, življenju, obstoju, naravi ali Stvarniku? Na koncu bi bilo zelo koristno za naš celoten obstoj, če bi v naše življenje bolj integrirali ne le hvaležnost temveč tudi mnoge druge pozabljene vrline, kot so: ponižnost, nesebična ljubezen, mir, tišina, skromnost, enostavnost, odpustitev itd...

Očitno je, da smo mi - ljudje, medsebojno različni in da nam je tudi hvaležnost različno usmerjena. Eni pravijo, da se ni potrebno zahvaljevati kruhu za kruh in dežju za dež, ampak intelektu za intelekt... vzroku in ne posledici! Drugi pa pravijo, da se je potrebno oviti s plaščem hvaležnosti, ker le takrat enostavno odsevamo hvaležnost... takrat je ona usmerjena vsakemu in vsemu. Prav imajo tako eni kot drugi. Zelo težko je izraziti hvaležnost z besedami ali s skladanjem črk, ker je hvaležnost zelo kompleksna ter obenem tudi zelo enostavna - treba je enostavno le živeti.


Vsi ljudje se rodimo kot nemočni otroci, kot bitja, ki prav vse potrebujejo in nič v zameno ne morejo dati. Ampak kljub temu smo siti, zaščiteni, oblečeni, potešeni in umirjeni, ne da bi karkoli v zameno morali storiti. Te izkušnje so manj ali več znane vsakemu, ki je preživel svoje otroštvo in ta izkušnja je osnova za našo najglobljo intuicijo.
Naše življenje nam je podarjeno. Zato je naša hvaležnost osnova našega obstoja in to je resnica o naši egzistenci.

Tudi, ko si imel težko otroštvo, toliko tega si do sedaj v svojem življenju prejel, in si vse probleme preživel. V prvih letih življenja si prav nič od tega nisi prislužil sam ali sam proizvedel. Vse, prav vse ti je bilo podarjeno.
Pomisli le, da na nek čudežen način greš skozi neka vrata in se znajdeš v nekem tujem svetu, v katerem si popolnoma nemočen. Ne moreš samostojno jesti, se obleči, nesposoben si uporabljati svoje okončine in ne moreš niti razlikovati, kje se konča tvoje telo ter kje se začenja svet. Takrat se naenkrat prikažejo velikanska bitja, ki te posedejo v svoje naročje, ti dajo jesti, vodijo celotno skrb o tebi, te imajo rada… ali ne bi bil za vse to neizmerno hvaležen?

V nekaterih trenutkih, ko smo na nek čudežen način ušli pred življenjsko nevarnim dogodkom ali po pokopu nam pomembne osebe, se zgodi, da doživimo spoznanje, da je življenje dejansko le darilo. Najpogosteje smo takrat povsem osebno izpolnjeni s hvaležnostjo, ker smo še vedno živi. Pogosto smo izpolnjeni s presenečenjem zaradi nešteto podarjenih daril, ki si jih nismo z ničemer prislužili, življenje pa nam jih vseeno ponuja na vse možne načine: zadovoljstvo, da lahko dihamo; radost, ker lahko vidimo; da lahko doživljamo barve in tone, da z vodo gasimo žejo, da uživamo v naklonjenosti, ki nam jo ponuja ljubljena oseba… ta mešanica spoštovanja in hvaležnosti so zelo jasen znak prisotnosti svetinje - življenja.

Enak občutek hvaležnosti in spoštovanja nas prežema tudi kadar smo začudeni nad bogastvom in lepoto narave, kompleksnostjo ekosistema našega sveta; dovršenosti nekega organizma; in celo čudovitosti neke majhne – nevidne žive celice, ki jih je celo v našem mezinčku nešteto.
Vsi ti so neverjetno perfektni, dovršeni, veliko več, kot je naša duša zmožna razumeti in sprejeti. Le majhen del vsega tega smo zmožni razumeti. Albert Einstein je trdil, da le 5 – 10 %. Kljub temu vse to obstaja in funkcionira, ne da bi jih mi morali narediti ali ustvariti, ter da bo paradoks še večji, veliko tega, kar je v celotnem obstoju se dogaja brez naše vednosti… celo sploh ne slutimo, da obstaja zelo veliko tega, kar je skritega našemu razumu.
Ni nam potrebno razumeti, kako seme kali in raste, ker bo rastlina tudi brez tega zrasla. Narava nam podarja svoje plodove, ne da bi jih mi morali iznajti, celo nam ni potrebno vedeti, kako ti procesi potekajo. Pomislimo le, kakšno začudenost in hvaležnost so čutili naši predniki, ko so začeli o tem premišljevati, od kje vse to, kar jim narava ponuja in podarja, prihaja.

Dr. Joyce Whiteley Howkes, biofizičarka in biologinja, v svoji  knjigi  „Sozvenenje“,  na str. 31 nam pojasnjuje: ''Raziskave o koristih hvaležnosti za naše zdravje so več kot očitne. Nadvse  zanimivo delo inštituta Heart Math  je pokazalo, da srčni ritmi izražajo čustva. Ko posameznike priklopijo na naprave, ki beležijo srčni utrip in prikazujejo njegovo spremenljivost skozi čas, neredni vzorci na papirju sledijo strahu, jezi in razočaranju; srčni ritem je tedaj divje kaotičen.. Ko so posamezniki s posebnim urjenjem  naučijo preklopiti na hvaležnost na ''srčen'' način, se njihov srčen utrip odzove z očitnimi spremembami, saj privzame gladek, enakomeren, sinusoidni (koherentni) vzorec'' (raziskovalci: Rollin McCraty in Doc Childre).

Vadbo hvaležnosti lahko uporabimo v vsakodnevnih dejavnostih in zaznamo spremembe v kakovosti življenja. ''Raziskave s prostovoljci so pokazale, da so tisti, ko so se vsak dan osredotočali na hvaležnost, zlasti z zapisovanjem vsega, za kar so bili hvaležni, poročali o precej srečnejšem življenju. Zanimalo jih je življenje okoli njih in drugih. Imeli so več energije in so se vsak teden razgibavali uro in pol več kakor tisti, ki jim izražanje hvaležnosti ni prešlo v navado. Hvaležna skupina je manjkrat bolehala in je trdneje spala'' (raziskovalci: R. Emmons in sodelavci). ''Eno od možnih biokemičnih pojasnil za te učinke, da povečan občutek sreče zaradi hvaležnosti povzroči večjo tvorbo dopamina v možganih, ta nato aktivira možganska področja, odgovorna za razreševanje sporov in vzorcev kompleksnega razmišljanja'' (raziskovalka: Alice M. Isen).

Sploh ni pomembno v kakšnem razpoloženju se nahajamo, če prikličemo k zavesti vsa dejstva, za katera bi lahko bili hvaležni, se bo naše razpoloženje povsem spontano razvedrilo in izboljšalo. Le samo spoznanje, da smo se zjutraj prebudili in vstali zdravi lahko v nas oblikuje globoke občutke pomirjenosti, zadovoljstva in radosti. Svobodno lahko rečemo, da je hvaležnost ključ za izpolnjenost našega življenja.
Skoraj vsak med nami, ki sedaj bere te vrstice, ima veliko materialnih in tudi nematerialnih reči, za katere je lahko hvaležen. Žal pa smo velikokrat mnenja, da je vse to samoumevno, da je vse to povsem normalno – naravno, celo da sploh ne zasluži kakšne posebne pozornosti! Šele takrat, ko nekaj izgubimo, boleče ugotovimo, da smo izgubili nekaj zelo dragocenega, nekaj, zaradi česar bi lahko bili srečni in hvaležni… hvaležni za vsak posamezni grižljaj kruha; za vsak pogled skozi okno… hvaležni življenju, obstoju, hvaležni naravi – Stvarniku …