06. O ljubezni
Ljubezen je večna tematika in verjetno je število obstoječih različnih definicij ter pogledov na ljubezen enaka številu ljudi. Mislim, da ima ljubezen ogromno moč, da je prevelika, preširoka in pregloboka da bi jo lahko resnično razumeli ali opisali z besedami. Prav tako mislim, da je samo od nas odvisno ali bo nam prinesla blagoslov ali pa prekletstvo.
Ko sem vprašal mojega prijatelja Jožeta, kaj mu pride na misel, ko sliši besedo ljubezen, mi je takole rekel: “E moj dragi, kej n’vidiš de sem kukr str štuor, v katerim nej več vagna ... lubejzn j' z' t' mlade ...“
V eni raziskavi na spletu: “Katera misel vam pride, ko slišite besedo ljubezen“, je 93% odgovorilo smiselno kot Jože.
''Mislimo, da je ljubezen tisto kar naša kultura s svojimi pesmi in poezijo opisuje. To sigurno ni v nobenem primeru ljubezen, to je njeno nasprotje – to je želja, posesivnost, kontrola, manipulacija, strah, briga ''... piše Anthoni de Melo.
Vsi mi mislimo, da vemo kaj je ljubezen. Meni pa se zdi, da vsaka oseba doživlja ljubezen drugače, ker vsak tudi ljubi drugače. Z drugim besedami, vsaka oseba s svojo stopnjo zavesti, sprejema in posvoji nekatere “svoje načele življenja“, kateri potem “s svojo barvo“ obarvajo tudi našo ljubezen. Težave se pogosto pojavijo takrat, ko se fiksiramo na ta načela; jih nočemo več zapustiti ali izboljšati in praktično odnehamo nadaljnji razvoj naše osebnosti.
Da bi bolje razumeli pojem ljubezni, je potrebno da se spomnimo, da je ves naš svet kavzalen oziroma, da je vzročno-posledičen, ker pomeni da izdelujemo sami sebi naš navidezni realizem. To spet pomeni, če so naša sprejeta načela problematična, potem bo tudi naš navidezni realizem problematičen in to velja za vse naše dejavnosti, tudi za odnos, ki ga imenujemo ljubezen.
Poskusimo pogledati v bistvo ljubezni za katero nam Jezus takole govori: “... Ljubezen je sama po sebi slepa in temna ter prav zato svobodna in neodvisna – toda ravno zaradi tega tudi v veliki nevarnosti, da se izgubi in propade. Zato dodajam vsaki ljubezni do Mene tudi pravičen in primeren delež svetlobe, to pa je dar, ki se imenuje milost – Moja modrost; z njo se naseljujem v vsakem človeku po meri njegove ljubezni.“ (lj,hag.1.04.6-7)
To je treba razumeti tako, da vsaka ljubezen, ki ni obogatena s čisto modrostjo – Božjo modrostjo, postopoma postane pogubna.
Zakaj mislim, da je čista modrost, Božja modrost? Zato, ker vsak človek s “svojo“ resnico, zgradi sebi “svojo“ modrost, katera je vedno omejena z njegovo ravni zavesti - z njegovo zmožnostjo spoznavanja.
To nadalje pomeni, da v vsaki skupnosti, tudi v družini, je potrebno obvladovati čisti red – Božji red in vrstni red, in ne “moj“ red, ker “moj“ red upošteva samo mene in temu rečemo egoizem. Kljub dobri volji nam tu ne more pomagati ne demokratična enakost, ne socialna pravičnost ... ampak samo čista modrost.
V skupnosti dveh ljudi, ta modrost pravi, da sva oba na prvem mestu - ta drugi in jaz – nikoli pa “jaz in ta drugi“. V družinski skupnosti ta modrost pravi soprogu, da so vsi v družini vedno na prvem mestu ampak po vrstnem redu: otroci, soproga in potem prideš ti na vrsto. Prav tako tudi soprogi ta modrost pravi: otroci, soprog in potem si ti na vrsti.
Tako nam pove čista modrost zato, ker je pomen čiste - nesebične ljubezni v dajanju, ne pa v jemanju, še manj pa v ropanju. V vsaki skupnosti problem nastane takrat, ko ljubezen ni obogatena s čisto modrostjo in ko se največkrat moški dajo na raven “moje“. Ko sem sebe dal na to raven, potem je vse moje in samo moje in tedaj z menoj gospodari moj egoizem! To je kot, če rečem moja žena, moj avto, moja hiša in to je na prav enaki ravni kot moja obleka ali moje nogavice. To pomeni, da sem sebe postavil na prvo mesto, da sem nato sebe postavil še na drugo mesto in pogosto se dam tudi na tretje mesto.
Žal pa se v življenju največkrat zgodi, da mlada in neizkušena soproga le tedaj odkrije, da si je zelo drugače predstavljala to skupnost. Le tedaj odkrije, če sploh odkrije, da v tej skupnosti vlada le slepa ljubezen – meseno poželenje, ki je nenasitno le iskalo svojo zadovoljitev oziroma, “da 'meni' bo lepo“. To je povsem človeško, da takrat žena ne spozna da in sama nosi enaki del odgovornosti kot njen partner, ker skupaj bi morala graditi svojo majhno skupnost, ki je temelj vsake družbe – ki je osnova za človeštvo!
Očitno, da je ta skupna zveza bila tudi njena odločitev. Očitno, da je “zahtevala pogled od slepe osebe“, od osebe katera ''nema oči'' in ji ne more dati nekaj česar nima.
Potem smo naklonjeni, da za svoje slabe odločitve obtožimo le druge ljudi, situacije ali nekatere “pravice“? Ali ni: “Vsak človek je sam svoje sreče kovač“?
Poglejmo sebe! Kdo med nami lahko reče, da v življenju ni nikoli trdil, da so drugi odgovorni za njegovo nesrečo? Žal, za mnoge od nas je to enostavno naš stil življenja.
Ko smo bili mladi in še neizkušeni, smo sprejeli libido za svojega boga, Nike ali Adidas za svoje čevlje in “biti sodoben“ za svoj stil življenja. In tako smo v našem življenju še naprej ustvarjali vzroke iz katerih so se postopoma začele pojavljati posledice in katere so nam prinesle določene obveznosti. Po svoji naravi in s svojo logiko obstoja, človek vedno išče samo svoje pravice, obveznosti pa šteje kot nekaj, kar nam nalagajo drugi.
Vsi vemo, da v vsaki družini lahko pridejo težave, toda, težave je treba reševati skupaj in se jim ne izogibati, jih ne “potiskati pod preprogo.“
Vendar, kot drugod po svetu tudi pri nas moški tradicionalno imajo vodilno vlogo – prevlado, in to pomeni, da moški v “svoji“ hiši gospodari! Zato so moški kot nosilci vodilne vloge najbolj odgovorni, da: “Število razvez v RS iz leta v leto narašča“. Statistični urad RS nam ponuja podatek: ...leta 2000 se je razvezalo 30% sklenjenih zvez, leta 2004 pa že skoraj 37%, ne upoštevajoč izven zakonskih zvez in da je vsaka sedma mati samohranilka... Zastrašujoč podatek, koliko otrok se mora spopadati z razpadom svoje družine. Zelo malo ljudi se lahko pohvali, da im je uspela civilizirana ločitev. Skoraj vsak par ima na vesti maščevalno vedenje, glasne prepire, pridobivanje otroka zase ... otroka spremenijo v orožje proti partnerju in pozabijo, da so v celoti odgovorni za nič krivo bitje.
Poslušajmo enega otroka: “...sem otrok ločenih staršev in meni je ločitev prinesla olajšanje, ker ni bilo več nočnih prepirov in agresije s strani očeta. Edina slabost, ki je čutim še danes je, da pogrešam očetovsko zaščito ...“
Kot vidimo, očitno “mojo ljubezen“ lahko pokažem božansko, lahko pa tudi peklensko. Zato je nujno da vemo, da je ljubezen zelo sebična, vedno hoče, privablja, išče, vzame, tudi ropa ... Šele potem, ko ljubezen obogatimo s čisto modrostjo, šele tedaj ona postane nesebična, ponuja, daje, pomaga ...
Osebno mislim, da si je čisto - nepristransko ljubezen, nemogoče predstavljati brez miru, tišine, zadovoljstva, osredotočitve na dajanje, pripravljenosti na pomaganje, sočustvovanja z drugimi in še veliko več ...
Zapomnimo si, da je naše življenje v resnici naša šola. Učimo se drug od drugega, zato, ker človek potrebuje človeka – svojega bližnjega, ker je on eden od njegovih učiteljev. Spoštujmo učitelje saj se vsi učimo tudi, če se tega ne zavedamo.
Znan psihiater M. Scott Peck nas svetuje: “Če je vaš cilj, da vas bo nekdo ljubil, tega cilja ne boste nikoli dosegli. Resnično ljubljeni boste le takrat, ko boste človek, vreden ljubezni.“ Tedaj bo ljubljena vaša celotna osebnost in ne samo vaše telo.
Zato, bogatimo našo ljubezen s čisto modrostjo in odraščajmo, učimo se, ker tako gremo naprej – samo s čisto modrostjo bomo pozitivno usmerjali naše medsebojne razmere.
Rad bi poudaril, da je v vsakem od nas iskra čiste modrosti – Božje modrosti. Nujno je, da človek začne razvijati to iskro, da z njo bogati svojo dušo – svojo osebnost, da raste v duhovnosti, ker potem dobi priložnost da razkrije veličastnost našega obstoja – in tudi odkrije v sebi popolnoma nov, čudovit svet – svet katerega ključ je v znamenitemu stavku: “ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe“.