07. O odpuščanju in spravi

 



Prejšnji teden je bil pri meni na obisku moj prijatelj Jože, bil je ves potrt. Po dveh kozarcih terana se je pribral in pritožil: ''Lojzka je umrla.'' Lojzka je bila njegova sestra, ki je živela v Radovljici in s katero je bil skregan že 12 let.
In tako je Jože 12 let nosil in trpel bodico ponosa, ki si jo je sam porinil v dušo. Zdaj je prišlo do krvavitve rane zato, ker ni naredil nekaj, ker bi moral storiti že zdavnaj. Se bo ta rana zarasla ali je bo nosil do konca življenja? Ne vem.
Zelo pogosto so razmerja v družini napeta in nezdrava. Če želimo pošteno in nepristransko pogledati, bomo videli, da tudi v naših družinah obstajajo nesporazumi, nepravičnosti, užaljenosti, poškodovan ponos ali čast ...
Kako zajezditi naš ponos – naš egoizem, zaradi katerega nam naše vsakdanje življenje postaja grenko in nesrečno? Kako se ustaviti in si ne postavljati meje med seboj in tistimi, ki jih imam globoko v duši še vedno rad, jih še vedno ljubim? Kako naj ustavim graditev meje med menoj in mojimi najbližjimi – soproge, staršev, bratov, sester in celo svojih otrok? Stanje je še slabše, ko gre za moje sosede ali sodelavce! Ali sem za res izpustil vajeti iz rok in dovolil, da me moj egoizem pelje skozi življenje? Ali smo mi, ljudje, s svojo svobodno voljo slabši od živali?

Povlekel bom vzporednico: nobena žival ne bo šla prostovoljno v diskoteko, ker je njena zavest, ki je na ravni instinkta kaže, da je hrup, ki kraljuje tam, nezdrav. Mladi vedo, da so te vibracije škodljive, vendar še vedno hodijo tja. Čeprav vemo, da je kajenje škodljivo, kadimo, popivamo in še na druge načine rušimo harmonijo v nas in okoli nas. Zakaj? Zakaj sami sebe sovražimo? Če sovražimo sebe, potem še bolj sovražimo druge – nase bližnje. Nujno je vedeti, da s sovraštvom gradimo zelo hud pekel, ki je ''tam nekje'', kot nam to razlaga cerkev, ampak takšen pekel ne obstaja. Bog nobenega ne kaznuje, ker je On, sama ljubezen. Kaznujemo sami sebe. Smo res tako neumni? Spomnimo se, tako kot vsak od nas tukaj na tem svetu gradi zase nebeško kraljestvo, prav tako tudi vsak sam sebi gradi tukaj na zemlji svoj pekel – majhen ali velik – grozljiv. Ko umremo, oziroma ko gremo v naslednjo dimenzijo, s seboj nesemo samo duhovno stanje, ki smo si ga ustvarili.

Prav zato bi se morali spomniti na: ''...če odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vas nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vas Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.'' (Mat. 6/14-15)
Torej, kakor si ni mogoče predstavljati nesebične ljubezni brez odpuščanja, tako je nepopolno tudi odpuščanje brez sprave. Odpuščanje ne pomeni najti opravičilo za nekoga, pač pa pomeni, da ne želim nikogar klicati k odgovornosti, ker sem za nesebično ljubezen.
Spomnimo se, kaj nam je apostol Pavel povedal: ''...ljubezen odpušča vse, prenaša vse, ni sebična, je potrpežljiva...'' Psihoanalitik C.G. Jung pa pravi: ''...ko ne moreš pozabiti, če te nekdo užali pomeni, da je prišel čas za odpuščanje. Žalitve, ki se jih spominjamo, pomenijo da smo ohranili bolečine, shranili smo jih v našo zavest in tudi v podzavest. In kadarkoli se spomnimo kako nas je nekdo užalil, spet porinemo bodico v našo dušo. Odpuščanje je edini način, da se znebimo teh duševnih motenj in trpljenja.''
Vedeti je treba, da se jeza in sovraštvo, tako kot vsa negativna čustva, lahko vedno vrnejo. Zato je treba odpustiti znova in znova in... kolikokrat? ''Ne pravim ti sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.''(Mat. 18/22)
Odpuščanje ni nekakšen občutek, ne, to je moja izbira. Ker, ko sem se odločil odpustiti, pomeni da je moja izbira poskus, da ''izbrišem'' enega od mojih grehov, ki sem mu nehote dovolil, da zlomi moj odnos z nekom, ki je v najširšem pomenu tudi del mene – oba sva dejavnika Celote – Enosti.
Rad bi poudaril, da je odpuščanje dar našega Stvarnika in kadar ga sprejemam kot novo načelo življenja, ko odpustim, sem osvobodil svoje misli od bodice, ki pri spominu na konflikt vedno znova prebudi nekaj nelagodja in celo bolečine v moji duši.
Odpustiti pomeni gledati v prihodnost. Ko bi rad odpustil, se ne boš ukvarjal s preteklostjo. Ne boš izgubljal časa s preteklimi situacije, razlagami, utemeljitvami, dokazovanji kdo je storil kaj, kdaj, kje in zakaj. Osredotočil se boš na željo, da želiš obnoviti zdrave odnose s seboj in s svojo okolico. Če želiš, da v svetu zavlada mir, potem je treba najprej storiti mir v svoji duši.
Pogosto se reče: ''Se nismo sprli!'' Hja, to je res, vendar je tudi res, da ni več obiskov, da se ob srečanju ''ne vidite'' in da odnos nadomesti izogibanje in molk.
Vedite, da vračanje nepravičnosti z nepravičnostjo ne prinaša pravičnost. V bistvu gre za maščevanje: ''ker me je udaril, vračam udarec!'' To pa je posledica nezmožnosti ali ne želeti odpustiti. Taksne osebe jeza in grenkoba spremljata ves čas, vse življenje in postopoma prihaja depresija, zdravje pa se slabša. Vedeti moramo, da je zgolj odpustiti, ne pa se tudi spraviti, le delno opravljeno delo. Hkrati pa odpuščanje in sprava vedno vključujeta sodelovanje obeh strani, na eni strani opravičilo, na drugi pa sprejetje opravičila in odpuščanje. Kar pa pomeni tudi, da je vedno pomembno zaznati lastni delež v tem motenem odnosu.
''Povem vam kot zdravnik, odpuščanje in sprava so bistvenega pomena za telesno, duševno in duhovno zdravje,'' pravi prof. Dr. Med. Helmut Renner s klinike v Nurnbergu in nadaljuje, ''to je brezplačno zdravilo za telo, dušo in duha, brez zdravnika in farmacevta, brez tveganj in stranskih učinkov.''
Velja si zapomniti – vsak od nas je pomemben dejavnik Celote – ter to dejstvo sprejeti in pravilno razumeti. Dejavnik z zavestjo, razvitim intelektom (umom) in svobodno voljo, bi moral znati odpuščati ter z vsakim in s celoto bivati v sožitju in miru, najprej pa v miru s samim seboj. Če je duša polna grenkobe, ni miru.
Zapomnite si tudi to – ponujeno roko je mogoče sprejeti, zato bodite prvi, ki jo ponujate. Samo tako lahko oplemenitite svojega duha. In nikoli ne pozabite bistva naslednjih besed: ''...in odpusti nam naše dolgove, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom...''