O reinkarnaciji

Reinkarnacija – ponovno utelešenje duše pomeni, da je naša realna slika duha – naša nesmrtna duša – preživela svoje smrtno telo. Pri vsaki duši se ta proces ponavlja mnogo, mnogo krat. To je en od temeljnih zakonov našega obstoja in to je tako, ne glede na to, ali mi to sprejemamo, v to verjamemo ali pa se s tem ne strinjamo.

Ampak danes nas Cerkev še vedno uči, da obstaja za vsakega človeka tu na zemlji, samo eno življenje, po katerem pride smrt, sodba, vice, in na koncu nebesa (raj) ali pekel; ali kot cerkev pravi: večna blaženost ali večno prekletstvo.
Kdo nas bo preklel?
Bog, ki je ljubezen sama?
Preklinjajo nas cerkveni učitelji – satanovi učenci – novi farizeji, in učijo nas napačno – nam sramotno lažejo. Pri tem je žalostno, da jih zelo veliko, rekel bi večina, sploh ne ve, kaj je v vsem tem resnica!?
Poglejmo!
Na eni strani imamo učenje, ki nas ga je učil Gospod naš Jezus Kristus in ki kaže, da smo vsi ljudje otroci Božji in kot taki smo poklicani, da zbudimo v nas - v naši duši nahajajočo iskro Svetega Duha, da bi popolnoma poplemenitili svojo dušo. Dal nam je življenje in možnost da se razvijamo, ker ima neskončno zaupanje v nas in ker nas neskončno ljubi.

Na drugi strani imamo ljudje, ki so pršli po Njem – voditelje cerkve, ki nimajo v sebi ljubezni ampak samo sovraštvo. Oni trdijo, da so posredniki med nami in Bogom in da imajo izključni monopol nad Bogom. Torej ti novi farizeji so naredili iz Boga polnega ljubezni Boga polnega sovraštva, ki preklinja svoje otroke, in ti ljudje – satanovi služabniki so Jezusov nauk popolnoma spremenili. Učijo nas, da bo na koncu sveta tudi sodni dan človeštva, in tedaj bodo vstajala vsa človeška telesa, in bo Gospod naš Jezus Kristus kot sodnik ugotovil, kdo bo šel v vice, kdo v večno blaženost in kdo v večno prekletstvo. Takšno učenje je poganskega izvira in v njem ni niti najmanjše resnice.

Prvič, vstajenje za vsako dušo je tudi njen sodni dan in istočasno je dan smrti njenega telesa – dan, ko duša zapusti svoje fizično telo. V skladu s tem je smešna paganska trditev, da duša v grobu čaka na konec sveta – na sodni dan. V grobu je pokopano samo naše materialno telo, ki se po naravnem zakonu postopoma razstavi in povrne v svojo pra-obliko oziroma pra-substanco.

Drugič, Jezus Kristus je sama ljubezen in ni nikakšen sodnik. Dušo ne sodi nikakšna višja sila, moč ali višja inteligenca; in ne obstaja nobena ''zadnja sodba''. Obstaja le vzrok  in posledica. Vzroki, to so vse naše misli, vse naše želje, naše besede, naša dejanja, motivi, navade, naša življenska načela… vse, kar smo posejali na naši njivi življenja, samo tisto lahko obiramo (zakon o setvi in žetvi). Morda bi lahko rekli, da je vsaki človek istočasno obsojenec in tudi sam svoj sodnik. To pomeni, da mora vsaki človek sam sebe iskati, najti in se ''zbuditi'', da bi sebi odpustil vse neprimernosti svojega življenja. Z drugimi besedami, naše preživelo življenje je vzrok in posledica takšnega življenja je določena pogostost vibracije, s katero utripa naša duša, ki bo kot taka privlečena na astralni ravni bivanja z enakimi utripi vibracije – med sorodne duše. Z drugimi besedami, kakor smo živeli naše sedanje življenje (setev), takšno si bomo zaslužili naslednje življenje (žetev).

V časopisu ''Zeiten Schrift'', Nr.9, 1996 pod naslovom ''Reinkarnation: Die größte Lüge der Kirche'' (Reinkarnacija: največja laž cerkve), piše: ''Leta 553 po Ch. je 156 duhovnikov preklelo reinkarnacijo. Pred tem je bila temelj krščanske nauke. Pojdimo po sledeh zarote.''

Reinkarnacija – ponovno utelešenje duše je dejstvo; no zahvaljojoč eni, moči lačne ženske v današnji krščanski veri reinkarnacija več ne obstaja. Ona je vse tiste dele, ki so bili povezani z reinkarnacijo v starem svetem pismu odstranila. Mogoče na videz majhno dejanje, ampak s epohalnimi posledicami: Verjetno bi zgodovina zadnjih 2000 let bila drugačna, če bi takrat ljudje vedeli, da so oni sami krivci, ker bodo svoje hude sadove sami poželi (zakon vzroka in posledice) – ker bodo sadove iz preteklega življenja morali v prihodnjem zemeljskem življenju sami ''jesti''.

Na začetku krščanstva je reinkarnacija bila eden od stebrov v celotnem sistemu verskega prepričanja. Brez nje je krščanstvo izgubilo vsako logiko. Namreč, kako je lahko Bog dober in pravičen, če enemu človeku daje obilje dobrot, drugemu pa največjo bedo, revščino in glad, in vse to v edinem življenju tukaj na zemlji?
Zgodnji cerkveni voditelji in teologi kot Origenes, Basilides, St. Gregor so učili, da je reinkarnacija duše samoumevnost krščanske vere, in na koncu je to pisalo tudi v Svetem Pismu. Medtem pa, če nekdo v cerkvi danes omenja reinkarnacijo, mu bodo pojasnili, da je to očitno bogokletje.

Poglejmo nazaj v 6. stoletje, ko so na dvoru bizantinskega cesarja Justinijana objavili zaroto, ki je 1400 let dolgo držala ljudi v ujetništvu napačnih predstav o realnosti življenja in smrti. Še v stoletju pred tem je bila reinkarnacija nesporno dejstvo v krščanski cerkvi. Ampak zato so se cerkveni učenjaki kregali o drugih stvareh, prepirali so se o tem, koliko je Jesus bil človek in koliko je bil Bog. Nestor, opat iz Antiohije je bil mnenja, da se ne more reči, da je Marija ''Mati Božja'', ker je rodila samo ''človeškega'' Jezusa. Toda en Koncil je obsodil Nestorja kot heretika, in ga poslal v puščavo ter ugotovil, da ja bil Jesus hkrati človeški in božanski. Nestorjev veliki nasprotnik Eutyches po drugi strani trdi, da je Jesus imel samo božansko naravo, saj je njegova človeškost prečkala v božanskost. To doktrino danes imenujemo monofizitizem (učenje, ki kaže, da so se obe kristusove narave – človeškost in božanskost – spremenile v novo obliko – v bogočloveškost). Na četrtem Koncilu leta 451 pr.Ch. so obsodili monofizitizem kot krivoverstvo in preganjali vse njegove podpornoke. Eden izmed najbolj gorečih podpornikov je bil pozneje cesar Justinijan.

Kot je že navedeno, v tej verski polemiki nikoli ni bila predmet razprave reinkarnacija. Imeli so jo za temeljno učenje, ki je bila tudi na Koncilu leta 451 znova potrjena. Kdo bi takrat pomislil, da se bo krščanska teologija s pristopom Justinijana (leta 527) v osnovi spremenila in pustila globoke posledice, ki so stoletja, in še danes, težko breme človeštva.
Gonilna sila v ozadju vsega tega je bila ženska: Theodora, žena cesarja Justinijana. Imela je za sabo strmo družbeno lestvico. Kot hči krotilca medvedov v cirkusu v Konstantinoplu je uporabila najstarejše žensko orožje. Bila je mlada in lepa prostitutka in njene storitve je tedanje plemstvo z veseljem velikodušno koristilo. Tako je v njeno past padel tudi Hacebolus, mladi guverner Pentepolisa, ki je Theodoro vzel s sabo v severno Afriko. Ampak Theodora je zlorabila njegovo zaupanje in si na račun prebivalstva nakopičila veliko bogastvo. Ko je preveč potegnila lok v svojem pohlepu in ko so Hacebolusa preplavile pritožbe ljudi, je vrgel Theodoro iz svoje palače in zaplenil vse njeno blago. Samo z obleko na njenem telesu ji je nekako uspelo priti do Aleksandrije. Zunaj mesta jo je puščavnik z imenom Eutyches prijazno povabil v svojo jamo. To je bil tisti Eutyches, ki je v življenje poklical monofizitizem, in zdaj živi v izgnanstvu. Kasneje se bo Theodora spomnila tega padlega meniha in ga bo vzela v službo za doseganje svojih zlobnih načrtov.

S svojimi ženskimi čari je Theodori uspelo, da se v Konstantinoplu vzdigne v visoko družbo. Bila je ena od priležnic cesarja Justinijana, kasneje njegova najljubša priležnica in končno v letu 523 celo njegova žena – cesarica. Štiri leta kasneje je zmagala in skupaj z možem dosegla najvišjo posvetno moč – cesarsko krono. Medtem pa Theodora ni bila zadovoljna, želela si je svojo apoteozo – povzdignjenje v božanstvo.

Theodori je uspelo vsaj približno. Njene pekoče ambicije pa so jo še vedno potiskale naprej, hotela je svoje poboževanje. Šele nato bi postala enaka starim rimskim cesarjem.

Ni bilo preveč dolgo nazaj, da so rimski cesarji bili samodejno razglašani za bogove in so imeli odprt vhod v dvorane templja. Ta običaj je krščanstvo odpravilo. In tukaj se je izkazalo svetopisemsko dejstvo o reinkarnaciji kot nepremostljiv kamen spotike: Kako bi ženska, kot boginja, šla v večnost, ko so vsi ljudje ponovno rojeni? Kako preprečiti, da grešna cesarica ne bi bila rojena kot preprosta beračica?
Theodora je vedela, da jo, dokler je v veri in v glavah kristjanov zasidrana reinkarnacija, ljudje ne bodo nikoli sprejeli kot boginjo. Zato se je moral nauk o reinkarnaciji popolnoma izkoreniniti iz vseh verskih spisov.
Mogoče bi pomislili, da nekaj takega ni bilo praktično izvedljivo. Toda Theodora je imela svojo mrežo agentov raztegnjeno po vsem cesarstvu in zagotovila je, da ''njeni'' menihi postopoma prevzamejo vodstvo cerkve. Potem ji je bila celotna moč bizantinskega cesarstva na voljo, saj je Justinijan že zdavnaj postal njeno pripravljeno orodje.

Vendar pa ni bila samo posvetna oblast vzrok za takšno nesrečo. V ozadju so bile tudi demonske moči, ki so spoznale svojo priložnost in je tudi izkoristile. Ker če bi jim uspelo, da bi ljudem vzeli vero v reinkarnacijo – v ponovno rojstvo, tedaj bi zrušili človeško samozavest, in ljudje bi počasi pozabili svoj božanski cilj, zanašajoč se na Božjo milost – čakali bi na rešitev, ki nikoli ne pride, saj lahko vsaka oseba reši samo sebe. Takšno človeštvo bi zlahka predalo sebe in svet v naročje zla.

Temne sile so v Theodori in Justinijanu imele na voljo dva pomočnika z velikim vplivom. Zato ne preneseča, da se je za oba govorilo, da sta obsedena. Sodobni zgodovinar Procopius nam v svojih apokrifi (Apocrypha) daje veliko primerov. Tako nam govori o menihu, ki je potoval v Konstantinopel (Carigrad) z namenom, da predstavi cesarju nepravičnost storjeno proti kmetom. Bil je sprejet k cesarju, ampak ko je naredil en korak v smeri prestolne sobe, se je prestrašil in odhitel nazaj v svoje prostore. Tam je rekel komorniku, da je videl na prestolu demonskega gospodarja in da je njegova prisotnost bila tako grozna, da je ni mogel prenašati. Lahko se spomnimo, da je bila v tistem času jasnovidnost zelo razširjena. Demon, ki ga je videl menih gotovo ni bila izdelek njegove domišljije, ampak realnost astralne ravni, ki je po pravilu nismo več sposobni dojemati.

Procopius je na drugem mestu citiral, da je Justinijanova mati nekoč povedala svoji zaupnici, da Justinijan ni bil sin Sabbatiusa, njenega moža, ali kakšnega drugega človeka, ampak da je bil rojen od očeta – demona.
Ne glede na to, kaj si mislimo o teh poročilih, pristop Theodore in Justinijana je bil peklenski. Da bi svoje načrte uresničila, je Theodora morala zahodno cerkev, cerkev padlega zahodnorimskega cesarstva, postaviti pod svoj nadzor. To ji je pomagal Belisarius s svojo armado, ki je zagotovila bizantinski vpliv na Rim, in tako omogočil, da je Theodora odstavila papeža in na njegovo mesto postavila svojega ljubimca.
Ko je Theodora odstranila nasprotovanja zahodne cerkve, se je spet osredotočila na Konstantinopel (Carigrad) in s pomočjo ''svojega'' patriarha Mennasa, leta 543 v Konstantinoplu poklicala Sinodo Vzhodne cerkve. Sinoda je preklicala obsodbo monofizitizma in tudi afirmacijo reinkarnacije iz leta 451. To je bil prvi smrtni udarec, ki ga je dala reinkarnaciji.

Vendar pa Sinoda ni bila avtoriteta za skoraj tri tisoč škofov, raspršenih po vsem cesarstvu. Zato je bil sklican Koncil, ki bi sankcioniral sprejete odločitve. Vsem škofom so bila poslana vabila, vendar pa so bila urejena tako, da se zagotovi, ''da lahko upamo, da nihče od škofov zahodne cerkve ne bo sodeloval Koncilu.'' Papež Virgilius, zaveznik Theodore, je na novo napisal pisma škofom in odločno potrdil, da se nekateri škofje ne bodo udeležili Koncila.
 
Tudi prelati vzhodne cerkve niso takšnega vabila razumeli resno. Tako se je lahko sklical peti razširjeni Koncil, v Konstantinoplu, le 10 let kasneje (leta 553). Od več kot 3000 škofov je bilo prisotnih samo 165, vključno s samo šest škofov zahodne cerkve.
Leta 547 je 39-letna Theodora umrla, verjetno zaradi raka. Toda Justinijan je bil že popolnoma pod vplivom temnih sil in je nadaljeval njene ambicije glede njene božanstvenosti. Pod pritiskom cesarja se je ena peščica škofov, zastopajoč celo cerkev, odločila, da se odslej nauk o reinkarnaciji šteje kot herezija in da bo vsak, ki je zastopa, preklet.
S tem so prekleli tudi ljudi, kot je bil Origenes (185-254), teolog in ustanovitelj cerkvene znanosti, čigar spisov se je Theodora najbolj bala. Origenes je vodil tudi slavno šolo kateheze v Aleksandriji, kjer je bila tudi največja knjižnica starega veka. Niti en učenjak za Origenesom ni imel na razpolago takšno bogastvo gradiva v knjižnici, ki jo je leta 398 zažgal krščanski fanatik – patrijarh Theophilus. Ta neverjetna škoda je uničila najbolj dragoceno kulturnozgodovinsko bogastvo človeštva, osebno glede na začetek krščanskega poučevanja, kot tudi glede na pričanje, da je reinkarnacija temeljni del krščanstva.

Origenes je učil o pre-obstoju duše – da so duše ljudi obstajale še pred stvarjanjem sveta. Zanj je smisel vsega fizičnega življenja, da bi se vse duše skozi mnoge inkarnacije izboljšale, razsvetlile in poplemenitile, dokler ne bodo s svojo ljubeznijo in predanostjo Bogu prišle nazaj v objem svojega Stvarnika. To velja za vse duše, ne samo tiste, ki verujejo v Jezusa. Origenes je napisal: ''Vendar pa si te vrnitve k Bogu ne smemo predstavljati kot nenaden dogodek, ampak kot proces, ki se bo vlekel postopno in stopenjsko v okviru nešteto neskončno dolgih obdobij''. (Peri Achon III, 6,6).

Kako nesmiselen je ta peti Koncil v bistvu bil, nam kaže tudi dejstvo, da je bil veliki del dokumentacije Koncila o zadevi Origenesa ''kot po naključju izgubljen'', kljub temu da je pred tem bilo oblikovanih petnajst ostrih anatem proti, pred 300 let preminulem, Origenesu. V eni točki tako piše: ''Kdo ne želi biti preklet… Origenes, skupaj s svojimi nevernimi spisi, kot tudi vsi drugi heretiki, so prekleti od strani Svete katoliške cerkve… naj bo preklet.''

Prvi evangeliji so imeli, kot tudi dela Origenesa ali Basilidesa, mnogo informacij, za katere bi
Sodobna znanost plačala vsako ceno. Basilides, ki je v letu 125 poučeval v Aleksandriji, je dejal, da je učenje prejel od Claucusa, ki je bil učenec apostolov Mateja in Petra. Ta zgodnji gnostik je napisal 24 knjig, kot ''razlage evangelijev''. Nobena od teh knjig ne obstaja, saj jih je Sveta cerkev zažgala. Te knjige so imele nepresenetljivo luč za začetek krščanstva, saj so nastale že veliko prej kot kanonsko Sveto pismo, ki je bilo posvečeno leta 325 na Koncilu v Niceji. Toda odloki in zakoni sami ne morejo zbrisati zakoreninjenih verovanj. Zato je trajalo več stoletij, da bi cerkev dokončno zaplenila vse starodavne krščanske spise, jih uničila ali jih tako popačila, da je nauk o reinkarnaciji skoraj nemogoče najti v njih, in tako je nauk postopoma izginil tudi iz zavesti ljudi.

Velika laž, o ''samo enem življenju'', je zelo dobrodošla za pohlepne in moči lačne cerkvene voditelje. Zelo zgodaj so hrepeneli po posvetni oblasti, ki ne bi smela biti njihova in so zato prodajali Gospodov nauk, da bi lahko sami igrali vlogo Gospodovo. Tako si je cerkev nakopičila ogromno bogastva in velike posesti in njihovi voditelji so se obnašali kot grofi in knezi.

Privlekli so si oblast in tam, kjer je prej sijalo ponovno utelešenje in usklajevanje Boga z vsemi dušami, zdaj s svojo železno roko cveti dogma o večnem prekletstvu. Od šestega stoletja je vsak človek imel, in še danes ima, samo eno življenje na razpolago, da bi pod določenimi pogoji prišel v nebeško kraljestvo. Ključ do tega je bila vera v Odrešenika – Jezusa Kristusa, ampak nad Jezusom je imela cerkev monopol. Cerkev je bila edini posrednik med Jezusom in ljudmi. O tem nam govori primer iz časa svetega Frančiška Asiškega (ob prelomu stoletja 12 – 13). Če je tedaj kdo bil v posestvu Biblije, ga je doletela smrtna kazen! Kdor ni verjel v Jezusa, ali v cerkev kot edinega namestnika Jezusa, je padel pod večno prekletstvo.

Cerkva se je izredno ukvarjala z odpravljanjem nauka o ponovnem utelešenju duše. Takšno dejansko izkrivljanje nauka bi bilo celo za komuniste ponosa vredno. Ampak kot pri komunizmu se tudi v cerkvi včasih dela površno. Tako je pod očmi ''likvidatorja'' spodrsnilo dosti malenkosti glede reinkarnacije, ki jih lahko danes najdemo v vsaki Bibliji. Oglejmo si nekaj primerov:

''Angel pa mu je rekel: Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo  ćnapolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo" (Lk. 1.13-17).

Večkrat je bilo poudarjeno v Svetem pismu, da je Janez Krsnik spet prihajajoči prerok Elija. Tako tudi prerokbe Malahija, ki je živel štiri stoletja pred Elijom kažejo: ''Glejte, pošiljam vam Elija, preroka, preden pride Gospodov dan,veliki in strašni'' (Malahija 3-23).

Evangelij po Mateju nanaša se na treh mestih na te prerokbe, drugi evangelijev na sedmih mestih. Kot lahko vidimo pripombe učencev je dokaz, da je bilo ugibanje o vrnitvi Elije in drugih hebrejskih prerokov med Judi veliko. Na primer, ko se je Jezus spustil s svojimi učenci z gore, učenci pa so ga vprašali: "Zakaj torej pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?'' Odgovoril je: Elija res prihaja in bo vse prenovil. Povem pa vam, da je Elija že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih. Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku" (Mat.17.10-13).

Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: "Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.
On pa je, če hočete to sprejeti, Elija, ki mora priti. Kdor ima ušesa, naj posluša" (Mat.11.7,10.14-15).

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: ''Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?'' Rekli so: ''Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov'' (Mat.16.13-14).

Vse te besede iz Svetega pisma so dokaz, da so v času Jezusovega življenja ljudje verjeli v ponovno življenje duše – v reinkarnacijo. Zato jim je bilo jasno, da se stari preroki ponovno utelesijo, da bi prišli in pomagali Jezusu. Tako je Janez Krstnik v prejšnjem življenju dejansko bil prerok Elija. Bil je tudi Ezekiel, kar pa ni jasno iz Biblije.
V tistem času je bilo znano, da so, in da bodo vsi ljudje vedno ponovno rojeni.   

…ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali:''Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?'' Jezus je odgovoril: ''Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.'' (Jan.9.1-3)
Ta primer dokazuje, da so učenci poznali zakon karme (zakon vzroka in posledice) kot tudi zakon ponovnega utelešenja – reinkarnacije; ker je jasno, da človek, ki se je rodil slep, ni zgrešil v tem življenju. Jezus spet potrjuje, da se človek lahko rodi bolan zaradi pomankljivosti v prejšnjem življenju. V tem primeru nas opozarja, da je ta človek ravno zato slep, da bi se na njem razkrilo delo Božjega Razodetja.

Če pa bi kristjani še vedno verjeli v reinkarnacijo, bi cerkev hitro izgubila vso svojo posvetno oblast. To je razvidno iz primerov hindujskih in budističnih cerkev, ki niso nikoli niti približno imele moči in obsedenosti kot katoliška cerkev. Ampak vedno smo vedeli, da ne obstaja večno prekletstvo in da se enkrat - na koncu vsak človek, tudi brez cerkve, vrne k Bogu. Predvsem pa v resnici ne obstaja cerkev na tem svetu, ki bi nam lahko blokirala pot do Boga in zahtevala cestnino.

Toda v srednjem veku je katoliška cerkev ugotovila, kakšna je cena vere v rešitelja in koliko stane vstopnica za raj. Odločila je tudi, kakšen znesek denarja se mora plačati za eno oprostitev greha goljufije, prešuštva ali razvezo zakonske zveze,… Pri tem so dobro zaslužili, zato ni presenetljivo, da je bila reinkarnacija na Koncilu v Lyonu (1274), kot tudi v Firencah (1439) ponovno obsojena. Z odpuščanjem grehov, je Sveta cerkev dobro iztisnila svoje čredo – kot zrele limone. V času papežev v Avignonu so imele figurice Jezusa na križu tudi torbico za denar okoli njegovih bokov kot znak, da Gospod do denarja ni bil nenaklonjen…
Sramotno je obnašanje cerkve, ki lahko dovoli, da še danes krožijo anekdote, kot je tista o mežnarju, ki pravi, da je po zbiranju denarja po maši, ko so vsi odšli, prišel do oltarja in vrgel ves denar v zrak in rekel: ''Dragi Oče, sprejmi, kolikor želiš, ostalo bom obdržal jaz!''

Avtor izvirnega besedila v nemščini je napisal Benjamin Seiler, novinar in založnik švicarskega časopisa ''ZeitenSchrift''.

Kaj menite o vsem tem?
Ali menite, da bi se morali vsaj nekako odzvati na vse to?
Ali pa je treba vsaj poskušati potomstvu vrniti pravi nauk Jezusov?

Pazite na sebe in na druge in mislite s svojo glavo. Srečno!