Pogled v večnost

 

 

Kaj se zgodi, ko umremo? Ali obstaja življenje po smrti? Ali je naša zavest produkt naših možganov? To in še več so vprašanja, ki so se vedno dotikala vsakega človeka in na katera nam je spet odgovoril eden od popotnikov, ki se je vrnil od tam.

“Proof of heaven“ je knjiga, v kateri dr. Eben Alexander, nevrokirurg, opisuje svoje doživetje in izkušnje iz sedemdnevne kome. Knjigo sem prebral v slovenskem jeziku, v prevodu Jane Ambrožič – POGLED V VEČNOST, nevrokirurgovo potovanje v življenje po življenju (Učila Internacional, založba, d.o.o. Tržič, 2014). Vsebina knjige ni samo revolucionarna, ampak je napisana tudi po strogih merilih znanstvenika in jo v celoti prisrčno priporočam vsem obiskovalcem moje spletne strani.

 

Da bi bralce zainteresiral za branje te izjemne knjige, navajam nekaj citatov:

 

»Diplomiral sem na Univerzi Severne Karoline v Chapel Hiltu leta 1976, in sicer iz kemije kot glavnega predmeta, doktoriral pa sem leta 1980 na Univerzitetnem medicinskem centru Duke. V enajstih letih šolanja in stažiranja – na UMC Duke, v splošni bolnišnici v Massachusettsu in na Harvardu – sem se osredotočal predvsem na nevroendokrinologijo oziroma na prepletanje delovanja živčnega sistema z delovanjem endokrinega sistema – sistema številnih žlez, ki izločajo hormone, ki usmerjajo delovanje skorajda vseh delov telesa. V teh enajstih letih sem se dve leti posvečal tudi raziskovanju posledic anevrizme na žile v določenem delu možganov – sindroma, ki ga poznamo pod imenom vazospazem.

Po zaključnem podiplomskem študiju v Newcastle-Upon-Tynu v Veliki Britaniji sem na Harvardski medicinski šoli kot izredni profesor petnajst let predaval nevrokirurgijo. V teh letih sem operiral nepregledno vrsto bolnikov, med katerimi so bili številni težki primeri, pri katerih je šlo za življenje.

Večino raziskovalnega časa sem posvečal proučevanju razvoja naprednih tehničnih postopkov, kot je stereotaktična radiokirurška metoda, ki kirurgu omogoča zelo natančno vodenje obsevalnih žarkov in tako prizadene čim manj okoliškega tkiva. Pomagal sem tudi razvijati operativne postopke, vodene s pomočjo magnetne resonance, ki se uporabljajo pri zahtevnejših bolezenskih stanjih možganov, kot so tumorji in okvare žil. Prav tako sem bil avtor ali soavtor več kot 150 poglavij oziroma prispevkov, objavljenih v strokovnih revijah, o svojih izsledkih pa sem poročal na več kot dvesto medicinskih kongresih po vsem svetu.

Na kratko – bil sem popolnoma predan znanosti. Pomagati ljudem, zdraviti jih s pomočjo orodij moderne medicine ter proučevanje delovanja človeškega telesa in možganov so bili moje življenjsko poslanstvo.« (str. 15-16) 

 

…»10. novembra 2008, ko mi je bilo štiriinpetdeset let. Prizadela me je redka bolezen in me za sedem dni pahnila v komo. Za toliko časa je popolnoma prenehala delovati moja nova možganska skorja ali neokorteks – tisti zunanji del možganske skorje, ki nas določa kot ljudi. Kirurški poseg ni bil mogoč. V bistvu sem ostal brez možganske skorje.

Če človek nima možganov, ga ni. V dolgih letih dela na področju nevrokirurgije sem slišal številne nenavadne zgodbe – najpogosteje od ljudi, ki so doživeli srčni zastoj – o potovanju v čudovite skrivnostne pokrajine, o pogovorih s pokojnimi sorodniki in celo o srečanju s samim bogom.

Zgodbe so bile nedvomno čudovite. A po mojem mnenju vse plod domišljije. Kaj naj bi pripeljalo do teh izkušenj onstranstva, o kakšnih so ti ljudje pogosto pripovedovali? Nisem trdil, da vem, bil pa sem prepričan, da se odgovor skriva v možganih. Kjer je sedež vse zavesti. Če možgani ne delujejo, zavesti ni.« (str. 16) 

 

»Čeprav sem se med odraščanjem močno trudil, da bi verjel v boga in nebesa ter posmrtno življenje, sem zaradi desetletij dela v strogo akademski znanosti in nevrokirurgiji v bistvu dvomil o njihovem obstoju. Moderna nevroznanost zagovarja tezo, da so možgani sedež zavesti – uma, duše, duha – se pravi tistega nevidnega, neoprijemljivega dela človeka, ki nas določa za ljudi. In v to sem verjel skorajda brez dvomov.« (str. 42) 

 

»Z leti je znanstveni pogled na svet počasi, a temeljito spodkopaval mojo vero v nekaj višjega, kakor morje spodkopava in odnaša peščeno plažo« (str. 43) 

 

»V svoji več kot dvajsetletni akademski karieri na področju nevrokirurgije – raziskovanja, opazovanja delovanja in operiranja možganov – sem imel številne priložnosti za iskanje odgovora na to vprašanje. Na koncu sem pristal pri sklepu, da so možgani pač resnično izjemno orodje – bolj izjemno celo od naših najdrznejših predstav.« (str. 14) 

 

»Možgani so namreč stroj, ki je v prvi vrsti odgovoren za obstoj zavesti. Če se stroj pokvari, je zavesti konec. Kljub temu, da so možgani in procesi v njih brezmejno zapleteni in skrivnostni, je stvar v bistvi zelo preprosta. Če televizor izključimo, ne dela več. In predstave je konec, pa če smo še tako uživali v njej.

No, tako bi vam stvari razložil, preden so se mi sesuli možgani.« (str. 16) 

 

»V komi delovanje mojih možganov ni bilo moteno, temveč se je popolnoma izključilo. Danes verjamem, da prav temu pripišem globino in intenzivnost obsmrtnih doživetij, ki sem jih izkusil, ko sem bil v komi. O obsmrtnih doživetij so pogosto pričali ljudje, ki se im je za nekaj časa ustavilo srce. V tem primeru neokorteks za nekaj časa preneha delovati, a do hujših okvar ne pride, če se v približno štirih minutah ponovno vzpostavi dotok kisika – z oživljanjem ali ponovnim zagonom srca. A v mojem primeru neokorteksa praktično ni bilo. Soočal sem se z resničnostjo sveta zavesti, ki je obstajal v popolni odsotnosti omejitev snovnih možganov.

Mojo izkušnjo bi lahko opisali tudi kot popoln vihar obsmrtnega doživetja. Kot nevrokirurg z desetletji izkušenj na področju raziskovanja in praktičnega dela v operacijskih sobah sem bil nadpovprečno podkovan za razsojanje ne le resničnosti, temveč tudi globljega pomena tistega, kar se mi je dogajalo.

In ta globlji pomen je skorajda nemogoče opisati. Izkušnja mi je dokazala, da se zavest ne konča s smrtjo telesa in možganov, da se doživljanje nadaljuje tudi onkraj smrti. Še pomembnejše pa je spoznanje, da se nadaljuje pod budnim očesom boga, ki mu je mar za vsakogar od nas in nas vse ljubi, in sicer v prostoru, ki je končni cilj vesolja in vseh živih bitij v njem.

Kraj, kamor sem šel, je bil resničen. Tako resničen, da se v primerjavi z njim zdi življenje, ki ga živimo tukaj in zdaj, popolnoma sanjsko. In to ne pomeni, da tega življenja ne cenim. Pravzaprav ga zdaj cenim bolj kot kdaj prej. Zato, ker ga šele zdaj vidim v vsej njegovi celosti.

To življenje ni brez smisla. A tega ne moremo videti – vsaj večino časa ne. Zgodba o tem, kaj se mi je dogajalo v komi, je nedvomno najpomembnejše, kar bom kdaj povedal. A zaradi svoje nenavadnosti za vsakdanje razumevanje je hkrati tudi zelo izmuzljiva. Ne morem se preprosto postaviti na vrh strehe in jo izkričati. Hkrati pa moji zaključki temeljijo na medicinski analizi izkušnje in mojem poznavanju najmodernejših dognanj znanosti o možganih in zavesti. Ko sem se zavedel resnice, ki podpira moje potovanje, sem vedel, da to zgodbo preprosto moram povedati. In potem sem se v prvi vrsti ukvarjal le še s tem, kako naj povem, da bo razumljiva.

To ne pomeni, da sem opustil delo v medicini in se odpovedal življenju nevrokirurga. A po tej izjemni priložnosti razumeti, da se naše življenje ne konča s smrtjo telesa ali možganov, je moja dolžnost, moje poslanstvo, povedati ljudem, kaj sem videl onkraj telesa in onkraj te naše zemlje. Še zlasti si želim, da bi mojo zgodbo prebrali tisti ljudje, ki so že slišali podobne zgodbe in so jim želeli verjeti, a si tega niso upali.

Svojo knjigo in njena sporočila zato posvečam predvsem tem ljudem. Tisto, kar vam imam povedati, je nekaj najpomembnejšega in je resnica.« (str. 17-18) 

 

 »Tema, ki pa omogoča vidljivost – kakor da bi se potopil v blatu, skozi katerega bi lahko gledal. Ali pa v moten žele. Prosojno, a nekako motno, zamegljeno, klavstrofobično in zadušljivo.

Zavest, ki pa je brez spomina ali identitete – kot v sanjah, kjer se zavedaš dogajanja okrog sebe, niti približno pa ne veš, kdo si ali kaj si ti.

Tudi zvok: globoko, ritmično utripanje, oddaljeno, a kljub temu močno, tako da vsak utrip čutiš s celim telesom. Kot srčni utrip? Podobno, a temačnejše, bolj mehanično – kakor da bi udarjala kovina ob kovino, kakor da bi orjaški podzemeljski kovač nekje daleč udrihal po nakovalu: razbijal tako močno, da zvok trese drobovje zemlje ali blata ali pač tiste snovi, v kateri si.

Telesa nisem imel – vsaj zavedal se ga nisem. Bil sem preprosto … prisoten, v tistem kraju utripajoče teme. Mogoče bi to opisal kot ''primordialno'' ali ''prazačetno''. A v času, ko se je to dogajalo, te besede še nisem poznal. Takrat pravzaprav nisem poznal nobene besede. Besede, s katerimi tukaj opisujem izkušnjo, so prišle veliko pozneje, ko sem se vrnil na naš svet in začel zapisovati svoje spomine. Jezik, čustva, logika – vse je izginilo, kakor da bi se vrnil v neko stanje na samem začetku življenja, mogoče celo v času nastanka bakterije, ki je brez moje vednosti zavzela moje možgane in jih utišala.

Kako dolgo sem bival v tem svetu? Nimam pojma. Če greš namreč nekam, kjer ni časa, kakršnega poznaš v normalnem svetu, je skorajda nemogoče natančno opisati, kako to občutiš. Ko se je dogajalo, ko sem bil tam, sem čutil (kdorkoli ali karkoli sem bil takrat jaz), kakor da sem tam že od nekdaj in bom ostal za vedno.

In za to mi ni bilo mar, vsaj na začetku ne. Zakaj bi mi tudi bilo, če je bil tak način bivanja edini, ki sem ga kdaj poznal? Ker se nisem spominjal ničesar boljšega, mi je bilo pravzaprav vseeno, kje sem. Spomnim se, da sem pojmoval o tem, ali bom preživel ali ne, vendar sem se prav zato, ker mi je bilo to vseeno, počutil čudovito neranljivega. Nisem vedel, kakšna pravila vladajo svetu, v katerem sem bil, a se jih tudi nisem trudil spoznati. Zakaj neki bi se trudili s tem?

Ne vem, kdaj se to zgodilo, a v nekem trenutku sem se zavedel predmetov okrog sebe. Videti so bili kot nekakšne korenine ali krvne žile v neskončno veliki, blatni maternici. Žarele so s temno rdečo zamegljeno svetlobo in se raztezale od nekje visoko nad mano in nekam enako globoko pod mano. Če pomislim nazaj, je bilo tako, kakor da bi bil krt ali črv, zakopan globoko v tleh, kjer sem kljub vsemu lahko videl zveriženo matrico korenin in dreves okrog sebe.

Zato sem to kraljestvo pozneje poimenoval Kraljestvo črvje perspektive. Dolgo sem predvideval, da je šlo za neke vrste spomin na občutenje možganov, ko so jih zavzemale bakterije.

Ko pa sem o tej razlagi razmišljal nekoliko dlje (ponovno poudarjam, da se je to zgodilo veliko pozneje), se mi ni zdela več sprejemljiva. Ker – nekdo, ki ni bil tam, si to le težko predstavlja – moja zavest med bivanjem tam ni bila ne zamegljena ne izkrivljena. Bila je le … omejena. Ko sem bil tam, nisem bil človek. Tudi žival ne. Bil sem nekaj starejšega in nižjega. Bil sem osamljena točka zavedanja v rdečerjavem brezčasnem morju.

Sčasoma sem se tam začel počutiti vedno bolj neprijetno. Sprva sem bil tako globoko potopljen vanj, da ni bilo meje med ''mano'' in napol srhljivim, napol domačim elementom, ki me je obdajal. A počasi je občutek globoke pogreznjenosti, brezčasnosti in brezmejnosti zamenjal drugačen občutek – kakor da v resnici ne spadam v ta podzemeljski svet, temveč sem vanj ujet.

Iz blata so se kot mehurčki prikazovali groteskni živalski obrazi, zastokali ali zacvili, potem pa spet izginili. Občasno sem zaslišal pridušeno rjovenje. To rjovenje se je včasih spremenilo v ritmično monotono petje, ki je bilo slišati srhljivo in čudno domače hkrati – kakor da bi ga poznal in v nekem trenutku celo sam izvajal.

Ker se nisem spominjal nobenega drugega obstoja, se je moje bivanje v tistem kraljestvu vleklo in vleklo. Mesece? Leta? Celo večnost? Ne vem, vem pa, da do trenutka, ko je srhljivi občutek popolnoma prevladal nad občutkom domačnosti. S krepitvijo zavedanja sebe – kot nečesa, kar ni del tiste hladne, mokre in temačne snovi – so obrazi, ko so se prikazovali iz teme, postajali vedno grši in grozljivejši. Okrepilo in izostrilo se je tudi ritmično bitje v daljavi, da je postalo kot razbijanje bobnov, ki podzemeljskim sužnjem, podobni trolom, narekuje delovni ritem pri opravljanju kruto monotonega dela brez konca. Gibanje okrog sebe sem začel zaznavati bolj z otipom kot z vidom, kakor da bi mimo mene gomazela plazeča se bitja, podobna črvom, in se s svojo zdrizasto ali kosmato kožo občasno obregnila vame.

Potem sem se zavedel vonja, ki je spominjal na vonj po iztrebkih in krvi ter bruhanju. Lahko bi rekel, da je šlo za biološki vonj, ki pa je označeval biološko smrt in ne življenje. Bolj ko sem se zavedal vsega tega, bolj me je grabila panika. Ne glede na to, kdo ali kaj sem bil, tja zagotovo nisem spadal. Moral sem ven.

A kam naj bi šel?

Brž ko sem si zastavil to vprašanje, se je iz teme nad mano pojavilo nekaj novega: nekaj, kar ni bilo mrzlo ali mrtvo ali temačno, temveč prav nasprotno. Do konca življenja ne bom sposoben pravično opisati entitete, ki se mi je približala … Pravično v smislu, da bi vsaj približno izpričal njeno lepoto.

No, kljub temu bom to vsaj poskusil.« (str. 37-40)

 

»Počasi se je vrtelo in sevalo vlakna belo-zlate svetlobe, da se je tema okrog mene začela cepiti in razpirati.

Potem sem zaslišal nov zvok: zvok življenja, podoben najbogatejši, najzahtevnejši, najlepši glasbi, ki si jo je mogoče zamisliti. Čista bela svetloba se je spuščala nižje in zvok je postajal vedno glasnejši, da je končno preglasil tisto monotono mehansko utripanje, za katero se je zdelo, da je bilo celo večnost moja edina družba.

Svetloba se mi je približevala, se vrtela in oddajala vlakna čiste bele svetlobe, na katerih sem zdaj opazil tudi pridih zlate barve.

In potem se je v samem središču svetlobe pojavilo še nekaj. Napel sem vse moči, da bi osredotočil svojo zavest in ugotovil, kaj vidim.

Odprtina. Zdaj nisem več gledal v počasi vrtečo se svetlobo, temveč skoznjo.

Brž ko sem to doumel, sem se začel pomikati navzgor. Hitro. Švistnilo je, in kot bi mignil, sem zdrsnil skozi odprtino ter se znašel v popolnoma novem svetu. Česa tako nenavadnega in lepega še nisem videl.

Blesteč, zveneč, zanesen, osupljiv … Še bi lahko našteval pridevnike, s katerimi bi poskušal opisati tisti svet, a jih ne bi bilo nikoli dovolj. Počutil sem se, kakor da sem se rodil. Pa ne znova rodil ali oživel. Preprosto … rodil.

Pod mano je bilo podeželje. Bilo je zeleno, bujno in zemeljsko. Saj je bila zemlja … Hkrati pa tudi ne. Podobno bi kraj začutil nekdo, ki bi ga starši peljali tja, kjer je živel kot dojenček. Ne bi ga prepoznali. Vsaj zdelo bi se mu tako. Ko pa bi se ozrl okrog sebe, bi ga nekaj povleklo in spoznal bi, da se z delčkom sebe – delčkom, ki je skrit nekje globoko v njem – vendarle spominja tega kraja in se veseli ponovnega snidenja.

Letel sem nad drevesnimi krošnjami in polji, potoki in slapovi ter občasno tudi nad ljudmi. Med njimi so bili tudi otroci, ki so se razposajeno smejali in igrali. Ljudje so prepevali in plesali v krogih in včasih sem med njimi videl tudi kakšnega psa, ki je enako razposajen tekal sem in tja ter poskakoval. Ljudje so bili oblečeni v preprosta, a lepa oblačila, katerih barve so se mi zdele enako toplo žive kot drevesa in rože, ki so bujno cvetele pod njimi in okrog njih.

To je bil neverjetno čudovit, sanjski svet … « (str. 47-48)

 

»Ne vem, kako dolgo sem letel. (Tam je bil čas namreč drugačen od preprostega linearnega časa, po kakršnem se ravnamo na zemlji, zato ga je brezupno težko opisati – kakor tudi vse druge vidike tistega kraja.) A v nekem trenutku sem se zavedel, da tam zgoraj nisem sam.

Nekdo je bil ob meni: prelepo dekle z visokimi ličnicami in temno modrim očmi. Tudi ona je bila oblečena v preprosta kmečka oblačila, kakršna so nosili tisti ljudje v vasi pod mano. Ljubek obraz so ji obdajali zlato rjavi kodri. Skupaj sva letela na podlagi z zapletenim vzorcem, ki je živo žarela v nepopisnih in živahnih barvah – na krilih metulja. Pravzaprav je bilo okrog naju na milijone metuljev – v velikih frfotajočih valovih so se spuščali na zelenje pod nama in se vračali. Nobeden metulj ni letal sam, temveč le v roju z drugimi, kakor da bi tvorili reko življenja in barv, ki je valovala po zraku. Letela sva v formacijah lenobnih zank, mimo razcvetelih rož in drevesnih vej, na katerih so se odpirali popki, ko sva letela mimo.

Dekličina oblačila so bila resda preprosta, a njihove barve – močna modra, indigo in pastelna breskovo oranžna – so žarele z enako presunljivo živostjo in razločnostjo kot vse drugo okrog naju. In ko me je deklica pogledala – samo nekaj trenutkov je zadostovalo, da se je človeku njegovo dotedanje življenje zazdelo vredno, ne glede na to, kaj se mu je v njem dogajalo. Pa ni šlo za zaljubljeni pogled. Niti ne za prijateljski. Njen pogled je presegal vse to … Presegal je vse vrste ljubezni, ki jih poznamo na zemlji. Šlo je za nekaj višjega, kar je vsebovalo vse vrste ljubezni in njihov seštevek hkrati presegalo po iskrenosti in čistosti.

Brez besed je spregovorila z mano. Njeno sporočilo je šlo skozme kot veter in v trenutku sem razumel, da je iskreno. O tem sem bil prepričan tako, kot sem bil prepričan o tem, da je svet okrog naju resničen – da ne gre za domišljijo, ki mine in se razblini.

Njeno sporočilo so sestavljali trije deli, in če jih poskušam prevesti v naš zemeljski jezik, bi se glasili nekako takole:

''Ti si ljubljen in cenjen, nežno in za vedno.''

''Ničesar se ti ni treba bati.''

''Ničesar ne moreš narediti narobe.''

Ob tem sporočilu me je preplavil neizmeren in nor občutek olajšanja. Kakor da bi mi nekdo podaril pravila za igro, ki sem jo igral že vse svoje življenje, ne da bi jo kdaj do konca doumel.

''Tukaj ti bomo pokazali številne stvari,'' je rekla deklica – tudi tokrat brez besed, zgolj z usmerjanjem njihovega pomenskega bistva naravnost vame. ''A nekoč se boš moral vrniti.''

To je v meni porodilo eno in edino vprašanje.

Kam?

Naj vas spomnim, kdo vam pripoveduje. Nisem kakšen topoglavi sentimentalnež. Smrt poznam od blizu. Vem, kako je, če po večurnem boju za življenje na tvoji operacijski mizi obleži mrtvo telo človeka, s katerim si se še pred kratkim pogovarjal in šalil. Poznam trpljenje in poznam nemo žalost na obrazih ljubečih svojcev, ki so izgubili človeka, za katerega so mislili, da ga ne bodo nikoli izgubili. Poznam biologijo svojega telesa, in čeprav nisem fizik, mi tudi to področje ni neznanka. Poznam razliko med domišljijo in resničnostjo in vem, da je izkušnja, ki se vam jo tako zelo trudim vsaj približno predstaviti in mi to zelo slabo uspeva, zagotovo najresničnejša od vseh v mojem življenju.

Pravzaprav bi jo v primeru tekmovanja v oddelku za resničnost lahko primerjal le s tistim, kar ji je sledilo.« (str. 49-50)

 

»V kraju, kjer sem bil, vidno in slušno zaznavanje nista bila ločena, Lahko sem slišal zunanjo lepoto srebrnkastih teles bitij, ki so se iskrila nad mano, in lahko sem videl prekipevajočo radostno popolnost njihovega petja. V tem svetu se je zdelo, da nujno postaneš del tistega, kar pogledaš ali čemur prisluhneš – da se s tistim združiš na nekakšen skrivnosten način. No, ko danes razmišljam o tem, moram zatrditi, da v tistem svetu ni bilo mogoče pogledati ničesar, saj že beseda sama označuje nekaj, kar tam sploh ni obstajalo. Vsaka stvar je bila posebna in vendar tudi del drugega – kot bogat in zapleten vzorec na perzijski preprogi ali metuljevih krilih.

Zapihal je topel vetrič, podoben nežnemu vetrcu na najlepši možen poletni dan, ki zatrese liste na drevesih in zavalovi mimo kot božanska voda. Božanska sapa. In vetrič je spremenil vse okrog mene ter prestavil tamkajšnji svet na še višjo oktavo, na še višjo frekvenco.

Čeprav se z jezikom še nisem znašel najbolje – vsaj ne v smislu, kakršnega poznamo na zemlji – sem začel brez besed zastavljati vprašanja temu vetriču in božanskemu bitju, ki sem ga slutil za njim ali v njem:

Kje je ta kraj?

Kdo sem?

Zakaj sem tukaj?

Na vsako tiho zastavljeno vprašanje sem odgovor dobil v trenutku v obliki eksplozije svetlobe, barv ljubezni in lepote, ki me je preplavila kot udarni val. Pomembno pri teh izbruhih je bilo, da mojih vprašanj niso le utišali, temveč so jih prekrili. Nanje so odgovorili, vendar brez uporabe jezika. Misli so vstopale vame neposredno. A tudi te misli so bile drugačne od tistih, ki jih poznamo na zemlji. Bile so trdne in takojšnje – bolj vroče od ognja in bolj mokre od vode – in ob njihovem sprejemanju sem takoj in brez truda razumel njihovo bistvo, za kar bi na zemlji mogoče potreboval več let.

Premikal sem se naprej in se znašel v ogromni praznini, popolnoma temni, neskončni, a tudi brezmejno tolažilni. V njej je bilo temno kot v rogu, a je obenem tudi sijala od svetlobe: svetlobe, za katero se je zdelo, da lije iz sijoče krogle, ki sem jo začutil blizu sebe. Krogle, ki je bila živa in skorajda oprijemljiva, kakor so bile pesmi angelskih bitij.

Znašel sem se v okoliščinah, ki so bile nenavadno podobne tistim v maternici. Zarodek lebdi v maternici v tihi družbi posteljice, ki ga hrani in preverja povezanost z vsenavzočno, čeprav nevidno materjo. V mojem primeru je mater predstavljal ''bog'', stvarnik, izvor, ki je ustvaril vesolje in vse v njem. To bitje mi je bilo tako blizu, kakor da bi bila razdalja med mano in bogom nična. A hkrati sem čutil stvarnikovo neskončno prostranost in razumel, kako drobcen sem v primerjavi z njim. Tukaj bom za boga včasih uporabil besedo ''Om'', ker sem ga tako imenoval na začetku zapisovanja svojih spominov po vrnitvi iz kome. Om je bil zvok, za katerega se spominjam, da sem ga slišal v povezavi z vsevednim, vsemogočnim in brezpogojno ljubečim bogom, za katerega pa mi ni uspelo najti besede, ki bi ga pravično opisala.

Spoznal sem, da mi je krogla delala družbo zato, ker je bila ločenost od Oma tako neskončna. Čeprav tega nisem mogel zadovoljivo doumeti, sem bil popolnoma prepričan, da je bila krogla nekakšna ''prevajalka'' med mano in tisto nadnaravno prisotnostjo, ki me je obdajala.

Kakor da bi se rodil na večji svet in bi bilo vesolje orjaška maternica, krogla (ki je nekako ostajala povezana z deklico in metuljevimi krili, ki so bila pravzaprav ona) pa me je vodila.

Ko sem se pozneje vrnil na naš svet, sem naletel na citat pesnika iz sedemnajstega stoletja, Henryja Vaughana, ki bi lahko vsaj približno opisal tisti kraj – tisto neskončno, črnomodro jedro, kjer je domovala božanskost:

''Nekateri pravijo, da je v bogu globoka, a slepeča tema …''

Tako je bilo: črnomodra tema, ki pa je žarela od svetlobe.

Nadaljevali so se vprašanja in odgovori. Čeprav se je to še vedno dogajalo brez govorice, kakršno poznamo, je bil ''glas'' bitja topel in – to se bo slišalo čudno – oseben. Razumelo je ljudi in imelo tudi človeške lastnosti, le da v neskončno večji meri. Poznalo me je do obisti in prekipevalo je od lastnosti, ki sem jih vse življenje pripisoval ljudem, izključno ljudem: topline, sočutja, vznesenosti … In celo ironije ter humorja.

Krogla mi je posredovala Omovo sporočilo, da je vesolj več, ne le eno – več, kot si jih lahko predstavljam – da pa je v središču vseh ljubezen. Tudi zlo je prisotno v vseh vesoljih, a ga je zelo, zelo malo. Zlo je nujno, saj brez njega ne bi bila mogoča svobodna volja in brez svobodne volje ni rasti – ni napredka, ni možnosti, da bi ljudje postali takšni, kot si bog želi, da smo. Čeprav se na našem svetu zlo včasih zdi prevladujoče in grozljivo, na večji sliki močno prevladuje ljubezen, ki na koncu tudi zmaga.

V brezštevilnih vesoljih, med katerimi so bila tudi taka z inteligenco, ki je daleč presegala tisto na naši zemlji, sem lahko videl bogastvo življenja. Videl sem, da obstajajo številne višje dimenzije, ki pa jih je mogoče spoznati izključno z vstopanjem vanje in neposrednim doživljanjem. Z nižjih dimenzij jih ni mogoče ne spoznati ne razumeti. V teh višjih kraljestvih sicer obstaja koncept vzroka in posledice, vendar deluje drugače, kot ga razumemo na našem svetu. Svet časa in prostora, v katerem se gibljemo v zemeljskem kraljestvu, je tesno in na zapleten način stisnjen med višje svetove. Se pravi, da ti svetovi niso popolnoma ločeni od našega, saj so vsi del iste vseobsegajoče božanske resničnosti. Z višjih svetov je mogoče dostopati v vsa obdobja in kraje našega sveta.

Do konca življenja ne bom mogel odmotati vsega, kar sem se naučil tam gori. Tega znanja se nisem ''učil'' tako, kot se učimo zgodovine ali matematike. Vpogledi so se dogajali neposredno, brez posebnega truda. Znanje se mi je shranjevalo brez pomnjenja in za vedno. Ni zbledelo, kot zbledijo navadni podatki, in še danes vem vse, česar sem se naučil, in to vedenje je veliko jasnejše od vsega znanja, ki sem ga pridobil v dolgih letih šolanja.

Ne pravim, da je dostopanje do tega vedenja preprosto. To pa zato, ker ga v zemeljskem kraljestvu moram obdelati z omejenimi zmožnostmi svojega telesa in možganov. In vendar mi je na voljo. Čutim ga kot vrojenega v svojo bit. Za človeka, ki je vse življenje trdo garal za pridobivanje znanja in razumevanja na staromoden način, je odkritje takega naprednejšega učenja nekaj, o čemer bo lahko razmišljal v nedogled …

Na žalost pa so bili člani moje družine in zdravniki na zemlji v popolnoma drugačnem položaju.« (str. 55-59)

 

»Večina današnjih znanstvenikov meni, da je človeška zavest sestavljena iz digitalnih informacij – podatkov,  ki  so v svojem bistvu enaki tistim, ki jih uporablja računalnik. Čeprav se zdijo nekateri podatki – videti čudovit sončen zahod, prvo poslušanje lepe simfonije in zaljubiti se – globlji ali bolj posebni od drugih, ki jih ustvarijo in shranijo naši možgani, je to le privid. V resnici so si vsi podatki po kakovosti enaki. Naši možgani vzorčijo zunanjo resničnost s sprejemanjem informacij, ki jih posredujejo čutila. Te potem pretvorijo v bogato digitalno tapiserijo. A naše zaznave so le modeli in ne prava resničnost. So privid.

Tudi jaz sem, seveda, zagovarjal tako pojmovanje. Med študijem medicine sem občasno slišal prerekanja o tem, ali je naša zavest le zapleten računalniški program ali ne. Nekateri so trdili, da je na desetine milijard nevronov, ki ves čas delajo v naših možganih, sposobnih zagotoviti zavest in spomin za vse življenje.

Da bi razumeli, kako možgani lahko blokirajo dostop do vedenja višjih svetov, moramo verjeti – vsaj hipotetično in začasno – da možgani niso tisti, ki omogočajo zavest. Da so v resnici le nekakšno cedilo ali ventil, ki v času življenja na zemlji višjo, netelesno zavest iz nesnovnih svetov spreminja v bolj omejeno. Z vidika življenja na zemlji je to zagotovo koristno. Kakor je res, da možgani ves čas naše budnosti trdo delajo, da filtrirajo čutne informacije, ki jih dobivamo iz snovnega sveta okrog sebe, in izbirajo tiste, ki jih dejansko potrebujemo za preživetje, tako je res tudi to, da smo lahko ''tukaj in zdaj'' veliko učinkovitejši prav zato, ker pozabimo na svoje identitete v svetovih onkraj. Če bi neselektivno sprejemali vse informacije, s katerimi nas zasipa vsakdanje življenje, bi težko učinkovito delali, in če bi se preveč zavedali svetov onkraj, bi to še dodatno upočasnilo naš napredek na zemlji. Če bi tukaj in zdaj vedeli preveč o duhovnem kraljestvu, bi še težje usmerjali svoje zemeljsko življenje.

(Pa ne trdim, da se tukaj in zdaj sploh ne bi smeli zavedati svetov onkraj, trdim pa, da bi nas premočno zavedanje njihove veličastnosti in brezmejnosti lahko oviralo pri potrebnih vsakdanjih opravilih.) Z vidika večje osredotočenosti na namero (in danes sem prepričan, da je vesolje najprej od vsega polno namere) bi bilo sprejemanje pravih odločitev na osnovi svobodne volje ob soočanju z zemeljskim zlom in s krivicami veliko lažje, če bi se spomnili popolne lepote in svetlosti tistega, kar nas čaka onkraj.

In zakaj tako verjamem v vse to? Najprej zato, ker so mi vse to pokazali (bitja, ki so me poučevala, ko sem bil v Prehodu in v Srčiki) potem zato, ker sem vse to tudi izkusil. Ko sem bil odsoten iz svojega telesa, sem prejel vedenje o naravi in sestavi vesolja, ki je daleč presegalo mojo sposobnost razumevanja. A sem ga kljub temu sprejel, predvsem zato, ker sem zaradi odsotnosti zemeljskih obremenitev imel dovolj prostora zanj. Zdaj, ko sem spet na zemlji in se zavedam svoje telesne identitete, mi je to znova skrilo seme vedenja z višjih svetov onkraj. A še vedno obstaja. Čutim ga v vsakem trenutku. V zemeljskih pogojih bo potrebovalo več let, da bo vzklilo. Se pravi, da bom potreboval več let, da bom s svojimi minljivimi snovnimi možgani doumel tisto, ker sem v kraljestvih brez možganov razumel v trenutku in brez težav. Kljub temu sem prepričan, da se bom z zavzetim trudom počasi znova dokopal do vsega, česar sem se naučil.

Milo rečeno: še vedno obstaja prepad med današnjim znanstvenim razumevanjem vesolja in resnico, ki sem jo spoznal. Še vedno imam rad fiziko in kozmologijo, še vedno rad proučujem naše brezmejno in čudovito vesolje. A njegovo ''brezmejnost''in ''čudovitost'' zdaj razumem drugače. Snovni del vesolja je le majhen drobec v primerjavi z njegovim nevidnim, duhovnim delom. V preteklosti v znanstvenem pogovoru zagotovo ne bi uporabil besede duhovno. Danes sem prepričan, da te besede nikakor ne smemo izpustiti.

V Srčki sem dobil jasno razlago pojmov, kot sta ''temna energija'' in ''temna snov'', in tudi razlago številnih drugih,veliko naprednejših sestavin nastanka in ustroja vesolja, ki se jih človeštvo ne bo lotilo še dolga leta.

A to ne pomeni, da vam znam te pojme razložiti tukaj in zdaj. Ne znam, ker – presenetljivo – jih še sam šele poskušam doumeti. Mogoče bi ta del izkušnje najlažje opisal, če rečem, da sem dobil slutnjo nekega drugega, višjega vedenja, za katero pa sem prepričan, da bo v prihodnje dostopno vedno širšemu krogu ljudi. Če pa danes poskušam predati to vedenje, se počutim kot šimpanz, ki se je za en dan spremenil v človeka in za trenutek pokukal v sobo človeškega znanja, potem pa je kot šimpanz svojim vrstnikom poskušal povedati, kako je bilo obvladati več romanskih jezikov in računanje ter poznati neskončno razsežnost vesolja.

Tam zgoraj sem samo pomislil na vprašanje in takoj dobil odgovor. Vprašanje in odgovor sta bila kakor dve cvetlici, ki vznikneta hkrati. Kot noben snovni delček v vesolju ni ločen od drugega, tako tudi ni vprašanj brez odgovora. A ti odgovori niso bili preprosti ''da'' ali ''ne''. Bili so obširni in kompleksni, kot osupljive strukture žive misli z ustrojem, zapletenim kot mesto. Zamisli so bile tako razsežne, da bi na zemlji potreboval celo življenje, če bi jih hotel doumeti. A jaz nisem bil omejen z zemeljskimi mislimi. Odvrgel sem jih, kot metulj odvrže gosenični ovoj.« (str. 91-94)

 

»Mi – duhovna bitja, ki trenutno naseljujemo evolucijsko razvite človeške možgane in telesa, ki so zemeljski izdelki in nujnost – sprejemamo različne odločitve. Prava misel ni stvar možganov. Ker bili smo tako naučeni – delno tudi s pomočjo možganov – da povezujemo možgane z vsem, kar mislimo, in s svojim bistvom, nismo več sposobni spoznanja, da smo v vsakem trenutku veliko več kot le seštevek snovnih možganov in telesa, ki jim ukazujemo – ali bi jim morali ukazovati.

Prava misel je predsnovna. Gre za misel za mislijo, ki je odgovorna za vse naše resnično pomembne izbire na tem svetu. Za misel, ki ni odvisna od linearnega sklepanja, temveč se giblje hitro kot blisk, sklepa povezave na različnih ravneh in jih tako združuje. V primerjavi s to svobodno notranjo inteligenco je naša običajna misel počasna in okorna. Razmišljanje, ki je odgovorno za prestreženo žogo pred golom, za izumiteljske prebliske v znanosti ali za navdihujoče pesmi, je na višji ravni. To je najvišja misel, ki je prisotna vedno, kadar jo resnično potrebujemo, vendar pa prepogosto ne znamo do nje in ne verjamemo vanjo. Mislim, da mi ni treba posebej povedati, da se mi je tistega večera, ko sem med izvajanjem padalske figure pod sabo zagledal Chuckovo padalo, vključilo prav to razmišljanje.

Izkušnja razmišljanja zunaj možganov pomeni vstop v svet takojšnjih povezav in v primerjavi s tem se zdi navadno razmišljanje (ki je omejeno s snovnimi možgani in svetlobno hitrostjo) kot nekakšno brezupno zaspano in okorno dejanje. Naš najresničnejši in najgloblji jaz je popolnoma svoboden. Ne hromijo in ne ogrožajo ga naša pretekla dejanja ali skrbi zaradi identitete ali položaja. Razume, da se mu ni treba bati zemeljskega sveta in zato se mu ni treba opremljati s slavo ali bogastvom ali zmagami.

Usojeno nam je, da bomo nekega dne spoznali tega resničnega duha. A zdi se mi, da bi si morali med čakanjem na ta dan z vsemi močmi prizadevati v smeri navezovanja stika s tem čudežnim jazom – ga negovati in odkrivati. Gre za bitje, ki živi v vseh nas, tukaj in zdaj, za bitje, kakršno naj bi postali po božji volji.

Kako naj se približamo temu pravemu duhovnemu jazu? Z izkazovanjem ljubezni in sočutja. Zakaj? Ker ljubezen in sočutje daleč presegata naše abstraktne predstave o njima. Ker sta resnična. Ker sta stvarna. In ker sta temeljni sestavini duhovnega kraljestva.

Da bi se vrnili v to kraljestvo, mu moramo znova postati enaki, tudi tedaj, ko tičimo zagozdeni v našemu kraljestvu ali brodimo skozenj.

Ljudje se najbolj motijo, kadar o bogu razmišljajo kot o nečem neosebnem. Da, bog presega številke, krono vesolja, ki jo znanost meri in poskuša razumeti. Toda – še eno protislovje – Om je tudi ''človeški'', celo bolj od vas in mene. Om razume položaj človeka in sočustvuje z njim globlje in bolj osebno, kot si lahko predstavljamo, ker Om ve, kaj smo pozabili, in razume, kako težak je vsak trenutek, ki ga preživimo brez spomina na božanskost.« (str. 95-96)

 

»Štiristo let prevlade znanstvene metode, ki izhaja izključno iz snovnega kraljestva, predstavlja največjo težavo: izgubili smo stik z globoko skrivnostjo v središču obstajanja – z zavestjo. Primitivne vere so jo dobro poznale in bila jim je blizu (tudi pod drugimi imeni in izraženo v okviru drugačnih svetovnih nazorov), a naša posvetna zahodnjaška kultura je izgubila stik z njo, ko smo postajali vedno bolj navdušeni nad močjo moderne znanosti in tehnologije.

Svet je drago plačal vse pridobitve zahodne civilizacije, saj je izgubil bistveno sestavino obstoja – človeškega duha. Že temne strani visoke-tehnologije – moderno vojskovanje in brezobzirni umori ter samomori, urbano uničenje, ekološko pohabljanje, usodne podnebne spremembe, polarizacija ekonomskih virov – so dovolj hude. Še huje pa je, da smo zaradi osredotočanja na skokovit napredek v znanosti in tehnologiji številni osiromašeni na področjih pomena in radosti ter vedenja o tem, kako se naše življenje vklopa v veliki načrt večnega obstoja.« (str. 164)

 

»Tistim, ki so obtičali v krempljih znanstvenega skepticizma, priporočam branje knjige Irreducible Mind: Toward a Psychology for the 21st Century (Duh, ki ga ni mogoče poenostaviti: V smeri psihologije 21. stoletja), ki je izšla leta 2007. V tej natančni znanstveni analizi so dobro predstavljeni dokazi za zunajtelesno zavest. Knjiga je razpoznavni znak zelo ugledne skupine z Oddelka za proučevanje zaznavanja, ustanovljenega na univerzi v Virginiji. Pisci v njej ponujajo izčrpen pregled ustreznih podatkov za neizogiben sklep: ti pojavi so resnični, in če želimo dojeti resničnost svojega obstoja, se moramo potruditi, da jih bomo razumeli.« (str. 165)